Ob 8h zvečer

veronika Logar

2012-01-11T12:25:00.000-08:00

Danes bom pa mičken fehtala. A lahko kliknete na tole stran in pote VOTE in potem LIKE? plisplisplis in hvalahvalahvala ;)
veronika Logar

2012-01-07T14:02:00.000-08:00

Moj dragi Pacek je odkril lepote varnega sexa in zdaj je neskončno zaljubljen...sicer mi še ni čisto jasno kako to gre, ampak očitno gre. V hiši imamo eno psičko ki jo gospa že malo težje vozi ven in zato jo včasih vzamem jaz. Tako je danes šla z nami v trgovino in ker nisem videla razloga, glede na to da se kužki med sabo razumejo sem jih pač pripela na en steber...čista pasja orgija. En kastrirani kuža, ena psička ki se ne goni in pa ena ki itak ne ve za kaj se gre. V glavnem ko sem stala na blagajni in je bil pogled tak kot da bi Pacek zelo močno imel jajca in da zelo dobro ve kako se stvari streže, tamale niti pod razno in motilo in ji na pamet ni padlo da bi se umaknila, Brina je pa zdraven sedela in zelo z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. Še večji šok sem pa doživela ko sem prišla iz trgovine in sem morala čakat tistih 15 min, da sta šla narazen!!! Mislim...nikoli si nisem mislila da lahko kastriran pes še seksa!!!!

2011-12-15T14:33:00.000-08:00

Danes mi je Brin zelo resno razložil zakaj je pozimi daljša noč; zato ker mora dedek Mraz zelo veliko daril raznosit in zato mora biti pozimi dalša noč, ker če bi bila tako kratka kot poleti mu to ne bi uspelo. Čist logično ;)

2011-10-17T15:52:00.000-07:00

Zmeraj sem se spraševala po komu ima Rosa take krokodilje solze pri katerih bi se lahko še krokodili skrili...pišuka kdo na svetu lahko gleda ljubezenske...romantične ali kakršnikoli so že te filmi. Ne naredijo nič drugega kot, da začneš iskat podobnosti, ki jih je na tone..ok, razen tiste malenkosti da sta bila v različnem času, in se začneš še bolj smilit sam sebi, ker itak vsi vejo, da je to samo film.. ampak Keanu in Sandra sta pa vseeno tak lušten parčrk..tako lepo skupaj pašeta... v glavnem sovražim ljubezenske filme.

2011-10-07T11:55:00.000-07:00

Nekaj čudnega je v zraku, pa to ne mislim današnjega snega...čisto noro, sneg je padal, včeraj sem pa še okrog frlela v kratkih rokavih in japonkah!!!!... še moja mala jablana bi se na balkonu strinjala. Skupaj sva zamenjali letne čase. Septembra je cvetela, tako kot pomladi sigurno ni, in zdaj je polna majhnih zeleni jabolčkov...pa saj koneckoncev pomladi tudi lahko kdaj sneg pada...

2011-05-30T00:37:00.000-07:00

Naša nova pridobitev...že spet!! le da tokrat ni tiček in ni pobran s ceste. Cel teden sem zbirala pogum; ali sem sposobna si nagrmadit še enega kužka, ampak dejstvo je bilo tako, da bi se do konca življenja žrla, da je moral it en kužek več na inekcijo samo zato, ker sem bila lena in se mi ni dal poskrbet še za enega kužka. Konec koncev, če imaš enega je pa res vseeno, če namesto enega trapastega psa vodiš ven dva, pa dva podivjana otroka...zakaj pa ne. Saj jaz, ko sem bila majhna sem si tudi želela imeti živalski vrt doma. In danes, ko prideta domov, bosta odkrila, da sta čez vikend dobila še enega kužka..to bo veselje. In Brin bo, po moje, glede na to, da je psička že začel razmišljati o tem koliko mladičkov bosta s Packom imela.

Tole je pa naša punca utrujena iz Rožnika.

2011-05-05T01:34:00.000-07:00

Sovražim to, in vedno na novo si rečem da zdaj je pa res zadnjič da sem nekaj na cesti pobrala. Deset minut nazaj je še veselo ropotala po kletki Zdaj sem jo pa hotela vzet ven in je ni več. majhnega ptička gor spravit je, vsaj zame nemogoč problem... pa vem da naslednjega ki ga bomo našli bomo spet privlekli domov...groza.

2011-05-04T13:30:00.000-07:00

Danes ko sem se zbudila in je tista žval tam v kotu čivkala, sem kar lažje zadihala..in potem ko sem še odkrila da je vse pojedla in pila vodo .... JUUUUHUUU!!!!

Takole je bilo, ko sta po dveh urah dirjanja obadva omagala...ona verjetno iz obupa, Pacek pa kar iz otrujenosti, ker tako garal ni že... verjetno se niti ne spomni kdaj.

Tole je minuta odmora med kreganjem, kdo je zdaj na vrsti, da jo ima.

Malo smo jo učili tudi čisto račjega opravila ... plavanja.

Če te račke ne bo kap od vse te pozornosti, ki jo je deležna, je nobena stvar na svetu ne bo ugonobila. Se mi pa sanja ne kaj bomo naredili potem, ko bo zrastla.

2011-05-03T11:39:00.000-07:00

In danes se je mojemu zverinjaku pridružil nov član. Zjutraj na poti v šolo je Brin med jutranjim skrivanjem odkril micenega ptička...in to ne kateregakoli, ampak malo račko, in ker itak poberemo vse kar najdemo...

Mislim, da smo postavili rekord, kako tistih deset metrov od jakopičeve galerije do šole prehodit v več kot pol ure, da ne govorim koliko je trajalo potem še od šole pa do vrtca.

Ko sem končno prišla domov, je nastal problem, kako izvest, da Pacek ne bo malega racmančka pohrustal za malico..kar se sploh ni izkazalo za problem, ker Pacek ... še se dogajajo čudeži ... ga je prej hotel posvojit, kot pa pojest.

In potem sem klicala živalski vrt, kjer so se me na hitro znebili za azilom za divje živali. Kjer je bilo pa podobno. Dobila sem odgovor, da se male račke včasih malo zgubijo in da ga naj nesem kar tja nekam kjer sem ga našla, ali pa poiščem njegovo mamo. HALOOO!!!! Na splošno je znano da po Titovi ena raca sprehaja svoje male račke, in jih uči znamke avtomobilov, in eden od njih se je tam v kotu slučajno malo izgubil... V glavnem, rezultat je bil tak da oni "teh" živali (nisem se niti probala pozanimat kaj pomeni "teh") ne smejo jemat, in da če jo ne bom nesla nazaj, naj jo pač probam sama vzgojit.

Kaj pa če ga nesem na Ljubljanico? in odgovor je bil da ga ne bo nobena raca sama od sebe vzela, edino če ga podtaknem v skupino...prosim lepo...kako pa naj to naredim? Nobena račja mama ne bo opazila ene pošati, ki se približuje njenim mladičem, in bo samo sedela in čakala, da pridem med njene male račke in ji dodam še eno.

In tako imamo zdaj še eno malo račko in srečne otroke, ker je račka ostala doma in Brinove načrte kako bomo imeli še mladih račk, ko jih bo ta imela. Jaz pa samo upam da mi jo rata gor spravit.

2011-05-02T12:38:00.000-07:00

Joj, kako luštno je bilo teh deset dni .... samo pol dneva sta doma .. samo pol dneva, in sredi tepiha je flek, od enega litra mleka. Ko sem frčala v kopalnico, po karkoli s čimer bi se lahko vsaj delala, da brišem in čistim tisti flek, sem pa odkrila poplavo, ker se je naša gospodična šla ladice potapljat in je zamašila odtok, vodo pa seveda pustila tečt. Ko pa sem prišla nazaj, je pa mleku dodala še kakav, ker Pacek seveda ne more jest samo mleka s tepiha. In potem mi je z usti od ušesa do ušesa povedala, da ni več kave, ker jo je dala Packu...čist logično.

2011-04-27T16:22:00.000-07:00

En teden sedenja na žerjavici sem preživela in še eden me čaka..potem pa pride odgovor, ki itak vem kakšen bo...ampak sanje umrejo zadnje...

2011-04-24T07:00:00.000-07:00

Danes je bil moj dnevni plan mal drugačen. Včeraj sem oddala otroke...torej 10 dni počitnic, danes ko je pa nedelja pa sploh, ker ne bo niti atita da bi prišel red delat. Torej postelja cel dan, televizija pa knjiga; v glavnem 100% težko pričakovane lenobe. Kar je tja do nekje dvanajsti še šlo, potem pa (res ne vem kaj mi je) sem začela razmišlajt, kaj pa če bi vseeno nekam šla. Mogoče je to za vse čisto neproblematična stvar, samo zame je pa neskončen problem. Kam bi šla, zakaj.... in po kakšne pol ure sem se odločila da grem na Podpeški bajar nabirat regrad. Simpl kot pasulj, če to nisem jaz. Valda sem falila jezero, čeprav se mi sanja ne kako, ker vozila sem 40 na uro in kot odvezana gledala za tisti odcep, ki ga ni bilo in potem sem se vozila, pa vozila, pa vozila in....vozila. In iskala kje se lahko nabira regrad.

Tukaj je preveč hiš....tukaj ni prostora za parkirat....uh tukaj je bil, pa sem spregledala, pa saj bo še kje....in tako sem prišla do križišča, na katerem se je levo šlo, po moje, nazaj v Ljubljano, desno pa nevem kam, in sem šla desno, s kotičkom očesa pa ujela da je to smer za Iški vintgar. Kul, grem pa v Iški vintgar. Pa sem spet vozila. In po nekem času sem rekla, pa ja nisem še tole falila, ko sem se pripeljala mimo odcepa za Krim in Rakitno in kot bi tenil zavila gor. Saj sem dobila trenutni preblisk da bi v bistvu raje šla na Kurešček malo spomine obujat, ko sva bila z bratom majhna in smo hodili tja smučat. Nekje na "sredi poti" pa sem dobila še en prebisk : "čak mal, saj ni pisalo Kurešček, ampak Krim. Kaj pa naj tam delam...antena me res ne zanima..." in sem se obrnila in šla iskat Iški vintgar.

Na koncu sem ga le našla. Packu se je zmešal in je spremeni pasmo v morskega...pravzaprav v rečnega psa, pa še celo malo regrada sem nabrala.

Zdaj grem pa preostanek dneva še mal lenarit.

2011-03-30T03:59:00.000-07:00

En dan pred osemnajstim rojstnim dnem sem si rekla; jutri bo pa vse drugače. Polnoletna bom....JUPI!!!!!!!!...noben mi ne bo mogel več težit, mislila bom lahko s svojo glavo............ v glavnem pričakovala sem obrat za 180 stopinj. In naslednji dan ko sem se zbudila.... soba je bila še vedno črnozelena, lasje so bili enako dolgi, trava je bila enako zelena....absolutno nobene razlike ni bilo. In dvajset let kasneje se za rojstni dan še vedno zbujam ob pričakovanju da "danes se bo pa nekaj spremenilo" in vedno znova ugotovim da trava je šeeeee vedno zelena in vse je prece na istem mestu kot je bilo pred 20 leti in spremeni se nič. Še vedno sem tista zgubljena trapa, ki niti ne ve, kaj naj bi tisto, kar naj bi se spremnilo bilo.

Kar niti ni tako grozno če gledaš na to da se pri 38 počutim isto kot pri 18h. Še vedno počnem bedarije in naivno čakam na pravljice, krem proti guban ne uporabljam...pa ne zato ker se ne bi gubala, ampak preprosto zato ker sem preveč lena in šlampasta za te stvari. Sem pa tja si še rečem" zdaj si pa dovolj stara, da bi se začela vest svojim letom primerno" in ker ne vem niti čisto dobro kaj naj bi to pomenilo, zadevo poenostavim in si grem kupit kremo za pomlajevanje kože, ker to itak vse babnice na svetu uporabljajo...torej jo moram tudi jaz. Mogoče jo celo ene dvakrat uporabim, potem jo pa ponavadi najdem nekje s pretečenim rokom. Kaj naj rečem...pač nimam razvajene kože.

Zdaj grem pa čakat na naslednji 30. marec...mogoče se bo pa takrat kaj obrnilo.

2011-03-17T01:47:00.000-07:00

Dva golobčka ta se na grajski vejici srečala, in v trenutku ugotovila da bo pomlad dolga in topla.

2011-02-18T12:44:00.000-08:00

Avto imam!!! Zgodbica se je začela pred enim mesecem ko sem imela v Črnomlju otvoritev in po spletu naključji odkrila, da je po cesti vozit čist dolgčas in je bolj zanimivo če povozim kakšno ograjo in del poti nadaljujem po zraku..in s tem se še vedno strinjam. Bilo je veliko bol zabavno. Rezultat tega je pa bil razbit atitov avto in en mesec poslušanja "a je že kaj znano kdaj bo avto popravljen?" In hvalabogu za zlate črnomaljske mehanike..iz tistega denarja ki sem ga imela pripravljenega za popravilo, kolikor bi prišlo v Ljubljani sem, sem poleg tega da je ati dobil nazaj avto, danes še jaz dobila "novega" lepega belega megana. Po dveh letih se končno lahko usedem v avto kadarkoli mi paše, brez rezervacij in razlaganja kdaj ga bom pripeljala nazaj..

2011-02-07T09:11:00.000-08:00

Prišla sem do spoznanja, da se praznikov in počitnic bojim, kot hudič križa in da definitivno nisem osel, ker on gre na led samo enkrat, jaz pa sploh dol ne grem..

V idealnem svetu bi bilo tako, da zjutraj vstanemo, gremo na trim stezo, čez dve, tri uri pridemo domov in zaspita, za kolikor pač zaspita, potem se pa malo igramo ali karkoli že, in potem pridno ob 7h povesta, da bi šla spat. V glavnem, glavni cilj praznikov; kako najbolj sesuti otroke, da bi se dan čim lažje preživel. Do zdaj je načrt še vedno spodletel in rezultat je tak, da imajo mladički vsak dan več energije, mama pa vsak dan manj. V bistvu me drži pokonci samo še to, da...en dan bom pa že še preživela, potem pa sreeeeeda in zaslužene počitnice... vsaj do konca šole... že zdaj me je groza poletnih počitnic...dva meseca maltretiranja otrok s kontra rezultatom.

2011-01-21T11:57:00.001-08:00

letos sem pa durh bolana...porkaduš!!!!

2010-12-31T03:48:00.000-08:00

Dva tedna se že veselim tegale časa. Sama bom! Ok, vem da je dedek mraz in darila pa take stvari...Samo vseen sem imela neko mazohistično veselje, da bom čist sama, otroci se bojo zabavali v Beli krajni, zunaj bo pokalo in horda ljudi se bo veselila odštevanja, jaz bom pa sama samcata zdela tukaj na kavču, al pa v banji in imela ČISTI MIR. ...če odštejem milijon eksplozij.

Ampak ne. Eden je dobil včeraj vnetje ušes, drugi pa danes trebušno gripo. In tako je moj kompleksen načrt praznovanja novega leta padel v vodo...in zdaj grem v Belo krajno.... vsaj Pacek bo imel malo bolj mirno noč.

Srečno Novo leto vsem, imejte se fajn, čim manj pokvarjenih načrtov in čim lepše preživite ta dan in večer. Pa še klasika; čim več uspehov, zdravja, blablabla česarkoli pač že hočete...trenutno mi glava dela samo še v tej smeri kako bom dve uri bila na cesti.

2010-12-08T10:22:00.000-08:00

Mi smo pa rešili siničko..tralala! Prav fin občutek je ko najdeš zunaj na kavču malo ptičico in ugotoviš da, HVALABOGU je še živa. Potem je pa nasledna misel; o PORKADUŠ zakaj sem jo morala najti, da bo zdaj meni v naročju poginila. Potem jo pa vzameš v roke in je srotica tako mičkena in prileti eden; o mami a jo daš meni!!!!! pa prileti druga; o tickatickaticka!!!, pa še tretji HOVHOVHOV!!! In smo jo nesli za par minut na toplo, in srota mičkena se je po moje od vsega hudega zbudila in odfrčala. In res upam, da ne samo do prvega mirnega vogla.

2010-06-06T10:52:00.000-07:00

Zakaj tako šlampast pišem? zato ker imam v bistvu zelo velik za napisat sam nevem kaj. Vsak dan se mi, OK; skor vsak dan se mi zgodi kaj za kar rečem; danes moram pa to reeeees napisat....samo problem je, ko se zvečer spravim za računalnik, se mi več sanja ne kaj je bilo tisto, kar je bilo tkoooo pomembno, da bi morala reeees napisat. V glavnem možgane imam take da bi lahko ementalerja delali iz njih in to tistega z reeeees velikimi luknjami.

2010-05-23T12:50:00.000-07:00

S kosilom se ne moram prav pohvalit, ker nisem absolutno nič skuhala, tako da mi je ta del randija padel v vodo. In moji hudi plani o pospravljenem satnovanju.... jah, no....sigurno nisem bila zdraven ko so jih delali. Sva šla pa na Grad in kasneje na balkonu pila čaj, jedla kokice in gledala oblake. Mogoče se sliši malo roza in tirkizno, kot sladkorn pena, v resnici je bilo pa fino, in oblake lahko dejansko gledaš ure in ure, če imaš pravo družbo za to, problem je samo v tem, ker čas potem prehitro mine in mi je bilo kar malo žal, ko je moral domov.

2010-05-21T03:26:00.000-07:00

V nedeljo dobim pa obisk in se mi sanja ne kaj naj skuham. Nekaj bi kar je v 5ih minutah fertik, zgledalo bi pa, kot da sem kuhala 3 dni. In eden al pa dva čistilca bi mi tudi prav prišla. V glavnem, sem v totalni dilemi; začnem razmišljat kaj čem kuhat, kar je zelo težko, ker mi baraba noče povedat kaj ima rad in kaj ne, ko pa pogledam po stanovanju... po moje še po atomski bombi ne bi bilo takega kaosa, si pa rečem da moram itak najprej pospravit, kar je pa bistveno lažje rečt kot naredit. Sploh ne vem kje začet. V omare ne morem več tlačit ker so že do vrha nabutane, če se pa lotim zdaj še omar pa do konca poletja ne bom končala....in spet še vedno ne vem kaj naj skuham.

2010-05-13T13:26:00.000-07:00

čas depresije, vse gre narobe. In najhujše je to, da to v bistvu sploh ni res. Večina stvari je super, ampak tista kurčerva ena je tako velika, da preraste vse tiste dobre in čeprav sploh niso majhne, velike so za svet premikat, ampak ob tisti eni se zgubijo in postanejo ničvredne in nevidne.

2010-04-23T05:18:00.001-07:00

HP Ink karkoliže je objavil mojo angleško različico na svoji strani! Saj ne morem verjet, pa tako šlampasta s prevajanjem sem bila, pa vseskupaj nič nisem napisala...AMPAK ZDI SE MI PA FAJN!!!!

2010-04-20T11:01:00.000-07:00

Danes mi je moj slatki zlati fantek tako fino čubodro zakuhal. Predstavljala sem si, da bomo kot ponavadi v takem vremenu, šli po vrtcu v park divjat, da bom Brina nazaj tiščala pri plezanju po čim tanjših vejah in pa Roso mirila pri komandiranju kogarkoli...ta je res postala taka komandantka Stanka, da res ne vem po komu je to pobrala. Dan se pa seveda ni razpletal po mojih načrtih. Začelo se je pa tam ko sem dvignila Brina in mu rekla, da greva po Roso in na igrišče. On pa meni "Mami, jaz bi šel pa danes na Grad" Bistvo vsega je pa njegova obrazložitev zakaj bi šli na grad. Začel je s tem, da bi rad mišice dobil in da mora hodit, ni se pa pustil prepričat, da bi šli z istim razlogom lahko tudi na trim stezo, jaz sem imela pred očmi samo to, kako bom, po tistem, skoraj navpičnem klancu kot zmešana tovorila Roso. Potem se je pa brihtna glava odločil za drugo taktiko: "Mami sej ti tudi tečeš zato, da boš trebuščka zgubila. No? Pa gremo zdej na grad, pa ga boš še mal! Pa boš potem bolj lepa in mi boš bolj všeč!!!" Pa se upri temu če se lahko. Kot mula sem tovorila gor Roso...je pa res, da smo se imeli potem pa zelo luštno.

2010-04-18T14:28:00.000-07:00

hm....mičkeno čuden dan. Čez vikend sem se znebila otrok, ker imam tooooo ogromno za narest, da za našima elektrarnama na dveh nogah res ne bi mogla kaj dosti naredit, in tako je prišlo do tega: Tomaž saj veš no.... nov računalnik, pa to ... pa neki sem dobila še za delat.... pa hm, ja no ...a bi lahko ....blablabla

Ja, nov računalnik imam, ker je šel tisti stari hvalabogu končno na zaslužen počitek, postavila sem razstavo...končno spet po stotih letih, in moram priznat, da je krasen občutek.

In Rosa je luštna, ko se postavi spodaj pod slikice pa začne tulit Osa Osa, pa Bin Bin. Ko je prvič začela s tem, kar nisem mogla verjet da prav slišim.

No saj, ko berem kaj sem napisala, je vse tako kaotično da še zbrisat in popravit nimam kaj....je pač tak dan.

V glavnem včeraj nisem delala nič, ker zmeram rabim kakšen dan, da se navadim, da ni nikogar, ki bi plezal po meni in ker je tukaj itak še nedelja, ko bom fuuuul delala. In kaj sem delala danes? Skoraj cel dan sem prespala, vmes sem šla še na ene par pasjih sprehodov...v glavnem delala nisem NIČ. Ampak saj je še noč pred mano...zakaj mora biti vikend tako kratek?

2010-03-28T02:23:00.000-07:00

Ampak naša majhna žverca je hitro poskrbela da ni Brin edini ki zna pomivat pri hiši, in da se zna ona tega tudi lotiti in to v popolnosti, z dušo in telesom.

Kar na enkrat je bila v stanovanju popolna tišina, kar klicala je po tem, da se dogaja nekaj nenavadnega. Navadno pri nas je vsaj en mamimami, če ne kar oba in en hovhov, ki pa verjetno pomeni tudi mamimami, ampak včeraj je bila pa za trenutek čista tišina. Brin se je nekaj igral, Pacek je spal, Rosa pa... v bistvu sem rabila kar nekaj časa, da sem dojela, da v bistvu slišim celo radio igrat.

Konec počitka, en otrok se nam je zgubil, oziroma načrtuje posebno akcijo, ki sigurno ne bo žela odobravanja pri mami. In kje sem jo našla?

Res se ne spodobi da bi bil samo Brin tisti, ki bi bil hvaljen zaradi pomivanja posode.

2010-03-26T08:18:00.000-07:00

Po moje je znanstveno dokazano, da imam najbolj zlatega fantka na svetu. Včeraj, za moderni osmi marec, so v vrtcu sadili zvončke za mamice in vsak otroček je moral napisati nekaj o svoji mamici, zaradi česar smo se mamice kar precej nasmejale.

"Mamico imam rad. Ne hodi v službo, ampak dela doma in rada kuha z mano" in tako srčkano v zadregi je bil ko sem to brala. In ko me je obdaril sva šla še po Roso, ki je pa tudi imela čestitko za mamico, samo ni mi je hotela dati.... vsaj dokler ni potem na igrišču razpadla v prafaktorje.

Ampak to sploh ni bistveno.

Zvečer ko smo prišli končno domov, je iz mene vžgala ena taka lenoba, pa ne da ponavadi nisem lena, in sem rekla na glas, da bi čisto imela nekoga, ki bi kuhal, predvsem pa pomival in pospravljal kuhinjo in ta moj zlati fantek, je vzel pručko in šel pomivat posodo. Madona se mi gode!

2010-03-03T10:49:00.000-08:00

Moj novi poklic; medicinska sestra. Barabi majhni sta se odločili, da je tako fajn bit doma in da so antibiotiki tako dober sirup, da je čisti greh bit zdrav in v vrtcu. In to pri nas traja že od konca decembra. Najprj en, pol drugi, pa spet mal taprvi.... pol za konec pa še oba. Po moje mi bojo lahko dali regres na bolniške.

2010-02-20T11:13:00.001-08:00

Lahko bi začela takole:

Naš pes je odrastel in se osamosvojil. To pa zgleda tkole: PCEK FUUUUJ!!!! Dej to spusti!!!! A morš res vse požret!!!!

In so bili časi, ko je sicer ves poklapan odpru goflo in spustil svinjerijo na tla, v upanju, da bom čez pol sekunde pozabila, in bo on spet prišel na račun. Apak časi se spreminjajo, in naša brihtna glava tudi. Če je na špagi in zavoha kaj slastno nagnusnega, se greva, po tanovem, vlečt špago. In kdo zmaga? Valjda jaz! Kaj pa lahko ta mejhna srota naredi. Ampak se stvar mičkeno spremeni, če je spuščen. Saj vem, novi zkoni pa pes mora bit vedno privezan... ampak tisti, ki je ta zakon pisal tudi ni bil nikol privezan. Torej, Pacek, nagnusni pasji posladki, ki se najdejo po parkih in pa sneg. Ta mala beštija je pogruntala, da ni sile, da me spravi s potke v sneg, sploh v supergah. In zdaj šiba na hitro prevohat vse vogale in ziher se najde vsaj kakšna skorica kruha če ne celo kost (tukaj bi lahko časopis prebrala), in bo iskal dokler ne bo kaj našel, in v tem času mu ušesa absolutno ne delujejo. Potem se gre pa gospod zleknit na sredo travice, oziroma snega in prav počasi in z užitkom gloda svoj ulov. To da pa mama tam na potki skače, kliče in dela druge glasne akrobacije...... nene, tele jaz ne poznam, tale ni moja.... OK vsaj tok čas da ne pojem, pol me bo pa itak spet na špago dala.

2010-01-07T15:05:00.000-08:00

Zadnje čase se pri naši hiši stalno kregamo in glavni kregator je seveda tisti, ki ima v življenju največ izkušenj... kdo pa če bit drugi. Ima eno leto pa pol, pardon, tričetrt in ji je že kristalno jasno kaj naj obleče in česa nikakor ne, in isto je seveda s čevlji in kapami, da o rokavicah sploh ne govorimo...edino v izjemnih primerih, ko je leva modra in na en prstek desna pa rumena in ima pet prstkov...to bi še nekako šlo. Voziček? kdo je pa še videl, da se ga pri teh letih uporablja. Sanke? Vrži hudiča stran! Da bi hodila? Saj ni nora! Edina dobra in uporabna stvar je mama in pa štuparama. Ampak sem pa tja se zgodijo tudi čudeži, in danes je na primer ugotovila, da je sneg pravzaprav zelo dober za jest in to jo je tako fasciniralo, da je celo pozabila na to, da hodi in smo celo lahko, seveda z dovoljenjem njenega visočanstva delali sneženega moža.

Pa še pomagala je zdraven. To je bil njen veliki brat vesel, ko je končno lahko enkrat za spremembo počel nekaj kar si je želel.

Ker sankat se ne moremo, ker se gospodična sank boji kot hudič križa, kepat se skoraj ne moremo, ker ne morem z njo za vratom delat kep, tako da srota največkrat potegne takratko. Ampak danes smo pa enkrat za spremembo vsi prišli na svoj račun.

Tale je pa še za konec, pravzaprav bi moralo bit tako pred parimi dnevi, ker dež in Dedek Mraz res ne gresta skupaj.

2009-12-24T07:34:00.000-08:00

Božični večer se bliža in verjetno se ne spodobi sedet za računalnikom, ampak tukaj so se stvari mal drugače obrnile, in zdaj imam počitnice... in to do drugega leta. Sploh pa ni snega in je zunaj čisti april. Čeprav pa moram priznat, da mi je po treh dneh že malo dolgčas, po vsem dretju in norenju in po tem, da nikoli ni pospravljeno, ker to seveda ne more bit. Sej ne, da je zdaj pospravljeno, ampak če se mi pa ne da časa zapravljati za take malenkosti. Vsaj Pacek mi je ostal, da lahko vsako jutro poberam njegove razcufane ostanke... drugače bi se verjetno lahko še razvadila.

Sem se pa pred kakšnima dvema tednom odločila da se zverzeram na otroških portretih. Glede na to da imam doma dva kandidata, nisem videla nobenega problema in ker že miljon let nisem risala sem se odločila da dam prednost naši pošastki, ker je manjša in jo bom hitrej naredila. HAHAHA!!! sem pač naivna. Kako živemu srebru dopoveš, da ne sme bit vež živ? Nemogoč problem. Ampak sem trmasta in sem probavala in probavala in probavala....Samo problem je v tem, ker je naša princeskica tudi oven... to bo še ognja v hiši... samo na koncu sem vseeno zmagala.

Princeska bo kuharica, ko bo velika in če ji pustiš da dela v kuhinji kar ji paše, zaradi česar sem morala ekstremno mižat na eno oko, jo lahko dobim za nekaj časa, da je skoraj na miru. Sicer je cena taka, da se poveča nabava moke, sladkorja in vsega ostalega kar se da strest in da tla ratajo peskovnik, žlice pa lopatke, ampak če je pa šrčkana kakor se le da ko "kuha". In jaz sem jo risala in risala in risala,...OK, mal pretiravam. In prvi poskusi so bili taki da jih še jaz nisem marala gledat. Ampak končno se mi je odprlo in Brinu je bila tako všeč da je rekel da bo on tudi tako risal in se je lotil mojih neospelih poskusov, da jih bo polepšal.

Tole je pa moja kuharica, zdaj po treh dneh ko sem jo še frizerala in lepšala s pasteli.

In moram rečt, da sem kar ponosna nase. Zdaj me čakajo samo še kilometri in kilometri, potem bojo pa vsi hoteli moje portretke svojih otrok ;)

2009-12-11T03:02:00.000-08:00

Zdaj pa Brinov rojstni dan. Saj v resnici ga ima šele 27 decembra. Samo ta zadeva je lami zgledala tako; Večina ki jih je povabil je že šla na svoje praznike in prišla naj bi samo ena punčka... v bistvu njegova bodoča žena. naredila sva sendvičke, pripravila torto... v glavnem vse kot se spodobi, v dnevni sobi na mizi in sva šla se obešat lucke po stanovanju. Takrat sem opazila da mi je ptiček zbolel, par minut kasnej pa da so sendvički skrivnostno zginili z mize in da Pacek ekstremno nedolžno gleda iz enega kota. V glavnem nič ni bilo tako kot sva si zamislila in zato sem mu obljubila da bo letos pa vse drugač. In tako je v ponedeljek praznoval svoj rojstni dan. Evforija je bila pa taka, da me je, od kar sva poslala vabila okrog, se pravi dva tedna vsak dan ( pa ne enkrat) spraševal "Mami kokrat moram še prespat?" Oh kok sem bila vesela ko je končno prišel ta ponedeljek.

Ampak ne bi bila jaz, če si teh dveh tednov ne bi še mal zakomplicerala. Kokoš jaz, sem mu morala pokazat Matejine torte in se je gospod odločil da ker ima gusarski rojstni dan, mora definitivno imet gusarsko torto.

OK... je rahlo improvizirana, rahlo zmečkana, niti približno tako popolna kot so Matejine in niti sanja se mi ne kako dobi črno barvo... je pa moja prva in Brin in Rosa sta prav srčkana gusarja in otroci so bili navdušeni in jaz sem te hudičeve mase pojedla na tone....nisem mogla verjet da je dobra....mnjami...zeloooo dobra.

2009-12-09T03:29:00.000-08:00

U matr.... ups. Jah no pač je minilo kar precej časa.... pa pred precej časa je tudi minilo precej časa... Kdo je kriv če imam pa krizo...ustvarjalno krizo?

Jaja, kar nakladaj, samo lena sem kot fuks.

Poleti sem si za izgovor vzela Roso. Ko bo pa september bom imela pa ogrooooomno časa za vse mogoče stvari, potem je bil pa september pa je bilo takooooo fino ko sta bila oba otroka v vrtcu. Bil je tak ljubi mir in ga je bilo čisto škoda pokvarit z kakršnimkoli premikanjem, potem spet ni bilo časa ker je bil eden al pa oba bolana, pol ..... po domače povedano, čista lenoba in žakelj izgovorov.

In tako je prišel december in prve dileme; kako je bilo včasih bolj enostavno! Imeli smo Dedka Mraza in fertik del!

Zdaj je pa Miklavž pa Božiček in dedek Maraz, pa še Brinov rojstni dan in če samo pomislim, da če se ne bi s svojim dragim odločila, da to pač več nisva, bi si na grbo nakopala še dva rojstna dneva. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

OK... Miklavž. Pa naj imajo cel kup stricov ki nosijo darila, samo da ni plastika za enkratno uporabo.

In sem si rekla; pručke itak rabita, ker tiste ki jih imamo doma, prenašata okrog kot mačka mlade; kuhinja, pa kopalnica in spet kuhinja, potem se nekje na poti še najde miza pa klavir, pa še rahlo zmahane so, saj so dale čez tudi naju z bratom. In sem šla po nove k ribničanom ... in po konjčka (ki je še v lepotni obdelavi) in pride na vrsto za enega od naslednjih stricev. In tako je naša zmajčica dobila vilinčico,

čeprav je še vedno bol podobna mali pošastki, kot pa mali vilinčici in naš mali skoraj šestletnik je dobil pa dobrodušne zmajčke.

In tako so nove pručke zamenjale stare, in ko je Brinu še spodnji fantek rekel kakšno lepo pručko ima, je celo pozabil da bi v bistvu raje dobil bakugane...ki jih je pa itak dobil dva dni kasneje na svoji zabavi. Ampako tem pa naslednič.

2009-09-29T12:33:00.000-07:00

Zakaj na svetu obstajajo serviserji? Kdo bi vedel. Dva tedna nazaj mi je namreč crknil pralni stoj...no, to ni čisto res. Krivi so delavci, ki prenavljajo kleti, čeprav mi je to v bistu uganka. Zakaj rabiš prenovljeno klet, zato, da imaš v njej na kupe krame, ki je ne rabiš in pa skladovnico drv ali kar koli že. V glavnem eden od delavcev je preluknjal vodovodno cev, čemur je sledilo enotedensko menjavanje cevi. In ker je naše kraljestvo čisto na vrhu, smo imeli en teden vodnih ognjemetov in eksplozij, vsakič, ko je kdo odprl vodo.I vmes je prišel vikend, poceni tok in čas za pranje naših cotic, in kdo bi pomislil na to, da zaradi vodnih nagajivosti verjetno ni najbolj pametna odločitev prižiganje pralnega stroja? No, jaz že nisem. Rezultat je bil pa ta, da zaradi nečesa voda ni prišla več v pralni stroj, jaz sem imela pa že tisto soboto polno kopalnico perila...raj si ne predstavljajte kako je dva tedna kasneje. Čeprav sem bila takrat še nekako optimistična in sem se celo spravila prat na roke. Pa sem po prvi rundi obupala. No, po prvem tednu, ko so cevi končno zamenjali, sem lahko poklicala servis, če mi lahko pridejo zrihtat tisto belo škatlo ki naj bi po pravilih morala prat perilo. Kar pa ni najlažje, ker imajo te gospodje "toliko dela" da je spet trajalo en teden, ko naj bi izvolil pridet pogledat vir mojih težav.

Ampak, ali kakšen serviser pride takrat kot reče? Končalo se je tako da sem dan preživela na telefonu klicarila od enega pooblaščenega servisa do drugega in prišla do zaključka; ZAKAJ HUDIČA ČLOVEK RABI POOBLAŠČENI SERVIS, ČE SI Z NJIM NE MORE POMAGAT!!!!!

Končno sem dobila nekega serviserja, ki mu pa na pamet ni padlo, da bi zaradi takega "majhnega" problema prišel na obisk, ker: " Mrežice pa že lahko sama spucam!" Trapa jaz, da se tega nisem že prej spomnila, hal0000! Ampak sej nisem serviser da bi vedela kje vse te mrežice so.

Torej če vam stroj javlja napako E10, samo servisa ne klicat, ker lahko to sami naredite!

2009-09-19T16:24:00.000-07:00

Otroci so v vrtcu...jupi jupi jaja .... težko dočakan. Jah no, včasih se še sama sebi zaradi tega zdim grozna, ampak kaj, če pa je luštno imeti par uric na dan odmora od vseh tistih "mami mami". Pa zjutraj lahko pospravim in bomba trešči spet, ne že čez 1o minut, ampak šele okrog 4h, tako da mi celih 6 ur na dan ni treba slaloma vozit med od Packa zgrizenemi igračami in scufanimi, se pravi od Rose prebranimi časopisi in reklamami.

In če bi bilo idealno bi zdaj lahko risala svojo punčko in svojega fantka...kako si skačeta v lase. Ampak ker pa ni zmeraj tako kot si človek želi, moram pač svojo zabavo zamenjat za golf palice.

kar pa v bistvu tudi ni tako grozno, samo po devedesetih narisanih palicah jih človek začne videt tudi v sanjah.

2009-08-24T00:40:00.000-07:00

Joj... nisem pozabila, samo še malo pa bo spet vrtec! Juhuhu! Skakala bi do stropa, ker končno bo kakšna ura prisla tudi zame.

In obljubim da najkasneje 1. septembra.... no mogoče kakšen dan kasneje.... ko bo Rosa začela normalno hodit v vrtec...

Ampak kako gre hitro čas naprej!

2009-07-15T09:49:00.000-07:00

Butast dan. Zjutraj, ko smo šli na jutranji sprehod s Packom, sva z Roso našli majčkenega vrabčka v travi. In ne bi bila jaz, če ga ne bi pobrala in odnesla domov. Vem da bi ga morala pustiti, in bi tudi ga, če bi kot noralno, okrog njega frčala mama in zganjala hrup kot to ponavadi počnejo. Ampak on je tam ždel in nikjer nobenega odraslega vrabčka okrog in tako sem ga odnesla domov. In sem ga cel dan futrala in penila sama nad sabo, da sem si to nakopala, ker mi bo itak poginil, ker neznam skrbeti za ptičje dojenčke in ga bom premalo al pa preveč hranila.... v glavnem smilila sem se sama sebi, ker si vedno nakopljem kakšno tako težavo.

In, srota majhna, je zdaj odletel. Sedela sva na balkonu, po pipetki sem mu dajala jesti, srčkan je bil kot nevem kaj, in kar naenkrat je vzletel in švignil nad streho in odletel. Milijonkrat bolše bi bilo, če bi ga zjutraj pustila tam v travi.

2009-07-12T09:49:00.002-07:00

Lepa, lepa nedelja.

Začela se je že navsezgodaj, ko sem se zbudila in zunaj zagledala sonce. Zdi se skoraj neverjetno, da sonce sploh še obstaja. In da se ne bi slučajno zgodilo, da ga bomo zamudili, sem po hitrem postopku vstala, oblekla Roso, popokala Packa in nas odlifrala v Tivoli. Kar se ni izkazalo za najpametnejšo varjanto, ker je bila naša princeska, ko sva prišle v Tivoli že tako utrujena, da smo naredili samo en majhen krog in po najkrajši poti šli domov spat. Pa je bila res zdelana, spala je od 9h do 12h in ko se je zbudila je bilo zunaj še vedno sonce, kar človeka kar navda z eno energijo. Kar pomeni; daj Roso v rugzak, Packa... ah nedelja je, probimo brez špage... kar je trajalo itak samo toliko časa, da smo prišli skozi vrata in je napadel eno punčko... no, on jo je sicer pozdravil, samo mala ni tega tako razumela, Pacek pa ko vidi otročke začne ves navdušen skakat okrog njih, uboga približno tako, kot če bi hotel telegraf štango pripravit da se usede.

Po dolgem, ampak res po dolgem času smo šli na Rožnik. V bistvu smo šli zadnjič, ko je bila Rosa še tako majhna, da sem jo nosila v vreči, to pa zato ker normalno ne maram hodit v hrib, razen če grem pošrek in si predstavljam da hodim po džungli, lovim pernate kače in iščem nevem kakšna skrita svetišča.

Kaj morem, rada plezam po hribu gor, rada drsim po hribu dol, rada sem prešvicana, blatna, prašna in popikana od komarjev... to glih ne no, samo sliši se dobro.

Sigurno pa vem, da ne maram sprehajanja z vozičkom po uradnih poteh, nekako dolgčas rata. Je potem že bolj zabavno it v Staro Ljubljano gledat izložbe, si izbirat stvari, ki si jih bom kupila, ko bom imela denar.

Win $1,000 at TheCuttlebugSpot.com!

2009-07-12T00:44:00.000-07:00

I have just discovered that The Cuttlebug Spot is having a contest - "The Journey to 1,000"! They are trying to reach 1,000 followers by the end of July and need your help. To enter all you have to do is go to their site, sign up as follower and complete a few easy steps and you could win a $1,000 gift certificate to Custom Crops (www.CustomCrops.com)! GO NOW and check it out at www.TheCuttlebugSpot.com

2009-07-08T14:15:00.000-07:00

Tole bi morala objaviti že včeraj, pa nisem, ker sem prepozno končala in potem bi morala še pisat pa blablabla... v glavnem nisem.

Sem bila pa neverjetno presenečena. Lahko bi šla stavit da sem že vse Rambote tega sveta gledala, zgleda pa, da jih nisem, v bistvu sploh ne vem če kakšnega sem, ker tistega iz prejšnjega tedna tudi še nisem... ja no čudeži se še dogajajo.

V glavnem moja mala punčica pridno mašira in kot sem obljubila moi, sem zdaj našo malo gosjo pastiričko spravila tudi na papir.

Gosja pastirička pa zato ker zmeraj krade palice Packu in potem tako komandira z njimi, kot da bi bil Pacek njena čreda gosk. V bistvu pa ta pasja baraba njo bolj uboga kot mene, pravzaprav vse bolj uboga, kot mene, ki me sploh ne. Če ga pokličem se mu še uhlja ne da dvignit, kaj še da bi mi kakšen pogled namenil, če mi ga pa že, je pa to pogled: "Pa kaj ta kura že spet hoče!"

2009-07-04T13:51:00.000-07:00

Srčkane male kračice v novih japonkicah, ki so seveda rozzzza.

Take miniaturne, srčkane in roza da se jim nisem mogla upreti. Ampak imeli so pa še dve številki manjše, tiste so bile pa sploh nestvarne.

2009-06-30T14:21:00.000-07:00

Sicer sem mislila, da bomo še tam nekje do ponedeljka frej, ampak norice so malo pohitele. Ni mi še čisto jasno kako bomo tole kombinirali; Pacek...sprehodi in naša kozja pastirička...ampak nekak bomo že zimprovizirali.

2009-06-27T03:08:00.000-07:00

V glavnem,... lotila sem se strašnega podviga...pisanje še angleškega bloga. In če mi bo to ratal, potem mi bo ratal pa tudi vse, kar si bom zmisnila.

Stvar zgleda pa tako: ker sem se to šele odločila, sem vsa evforična in seveda ne morem čakat, da Rosa zaspi, zato sem ji naštimala krožnik jabolčnih krhljev, ki so zdaj v prafaktorjih raztreseni po kavču, ona pa pleza po meni kot kakšna opica in mi vleče špange iz las. Ampak, mama je trmasta in se ne da, upam samo, da mi bo na koncu ostal še kakšen las na glavi.

2009-06-21T12:02:00.000-07:00

Zdele sem šele opazila, da bi v bistvu morala tudi tukaj objavit, da ima Moi bombonček. Sori Moi, upam da še ni prepozno!

2009-06-17T15:25:00.000-07:00

Mi imamo pa norice. Mojo tavečjo sroto, ki je včeraj prišla nazaj iz moške družbe, je napadla ta mehurčkasta golazen, in po nesreči čisto v najbolj neprimernem času. Danes je tako zamudil prijateljev rojstni dan, ki se ga je takooo veselil... ampak ta problem sva še nekako rešila, ker sem mu dovolila, da si je prisvojil darilo. Se je takoj malo pomiril. Drugi, in seveda, veliko večji problem je pa ponedeljek, ko naj bi šel z vrtcem na morje... in takoooooo se je veselil tega. Ampak puške v koruzo pa nismo vrgli. Pridno jemo sirup (sigurno je precej sladka zadeva) in se mažemo z neko cinkovo žavbo in čakamo na pvi posušeni mehurček. Zaenkrat še brez uspeha... še kar poganjajo, kot gobe po dežju. Ampak mogoče se nas bojo pa jutri usmilile in nehale rasti.

Potem pa tri tedne počitka in jovo na novo z našo princesko.

2009-06-14T16:50:00.000-07:00

Danes popoldne, ko smo bili zunaj, sem gledala našo malo pošastko, ki je v tem času ratala prava mala damica, in sem sklnila, da bom risala gosjo pastirico. Ker je s tisto palico, ki jo je ukradla Packu, racala po Ferantovem dvorišču in edina stvar, ki ji je mankala, so bile tri goske, ki ubogljivo racajo za njo. Ampak načrti so se malo izjalovili, pa ne preveč. Gosja pastirička pride na vrsto jutri, pojutrišnjem, enkrat definitivno, danes zvečer so me pač dajali spomini na zadnjo polno luno.

Kavica in gledanje oblakov, poslušanje dežja... lepi spomini, ki se morajo ohranit, vsaj še za nasledne tri tedne, ko bo spet polna luna. Verjetno brez kavice in oblakov in brez strel, ampak luna pa pride. In to je edino kar je pomembno.

2009-06-12T13:18:00.000-07:00

Densy me je tagala in še sanja se ji ne kakšen problem je vnesla v moje življenje; 7 stvari, ki jih imam rada moram napisat,zdaj moram pa glavo zalavfat in začet razmišljat.

1. Svoja otročka (verjetno jih ne morem štet za dve točki)

2. Pacek (skoraj ga moram napisat, čeprav mi miljonkrat živce požre)

3. Janko (Čeprav se je odločil, da on v kletko več ne gre, kar pomeni da moram imeti nujno vsa okna zaprta .... še dobro da ni zunaj prevroče)

Počasi se bližajo problemi ...

4. morjeeee

5. risanje, slikanje ... čeprav se zadnje čase to nikjer ne vidi

6. sonček, poletje in poletni topel dežek, ki ima vonj po pregretem asfaltu

7. tukaj bi si pa želela, da bi lahko napisala svojega vilinčka, pa sva se včeraj skregala, tako, da se mi res ne sanja kaj bi lahko sedma stvar bila...

Tagam pa moi, vađajna, kameleonka, jana,

2009-06-10T15:29:00.000-07:00

Ampak res. Mislim, da sem padla v ustvarjalno črno luknjo, pravzaprav niti ne samo v ustvarjalno, ampak v vsesplošno. Sedim tukaj na kavču in razgljabljam, kaj vse bom naredila in kaj vse bi morala naredit... in to je to.

Ko pa pride do tega, da bi morala vstat in iti v kuhinjo pomit posodo, ali pa prijet čopič v roke, si pa hitro najdem en izgovor, da obsedim pred računalnikom, magari je to samo pasijansa. In še nikol nisem tako zavzeto maile gledala... samo da mi ni treba začet delat. Čista kriza!

2009-06-10T11:10:00.001-07:00

Današnji dan je.... v bistvu si sploh ne zasluži, da bi se ga omenjalo. Plan je bil tak; vsedem se v avto in se odpeljem... nekam,verjetno na morje, ali pa nekam kjer je voda... samo da Ljubljana ostane daleč za mano, okrog mene zelena barva, pred mano pa šumeča voda. To je edino kar sem si želela. V resnici pa sedim pred računalnikom, boli me glava in sovražim vse okrog sebe, in to samo zaradi tega, ker sem včeraj preden sem šla spat rekla: "Sam še mejle pogledam". Pa tako lepo bi lahko bilo... lahko bi samo ugasnila računalnik, danes ga pa sploh prižgala ne bi in zdaj bi z mirno vestjo bila že... nekje. To ti je čar samostojnega poklica; nikoli delat načrtov, ker se itak ne bojo uresničili.

2009-06-04T07:02:00.000-07:00

Danes je pa Prljavo kazalište...jupi!!! Upam samo da ne bo deževalo zvečer.

2009-06-02T01:32:00.000-07:00

Celo jutro sem razmišljala o nečem, kar moram nujno napisat, zdaj sem pa prišla domov, se vsedla za računalnik, odprla tole, da bom začela na dolgo in široko o tem pisati, pa evo...tudi sanja se mi ne v čem sem tako zavzeto razmišljala celo jutro.

2009-05-30T10:14:00.000-07:00

Ob 8h zvečer ali ko otroci zaspijo.... in o čem pišem? Na mesto, da bi žurala, fantazirala ali pa karkoli počela, pišem o otrocih, ko še ne spijo. Čeprav danes je sobota in... no danes bom malo prej kot ob 8h pisala o svojih razgrajačih, vilinčka bom pa pustila ob strani, da mu ne bo greben preveč zrastel, če se bo slučajno znašel med vsemi temi ohi in splohi, o katerih ne bom pisala, o njemu.

Nazaj k mojim gavnarjem.

Sobota je čas, ko se naša kuhinja spremeni v bojni tabor in blagor se tistemu, ki jo po naših pekarskih podvigih ne vidi. Ta trenutek se še sama sebi smilim, ker bom morala, prej ali slej, stopit vanjo. Danes je bila na sporedu rabarbarina pita... spet. Prvič, ko sem jo letos delala, mi je tako genialno izpadla, da je ni hotel nihče jest in je cela ostala meni (bila enu mičkenu prekisla za okus mojih sladkosnedcev). No to rundo mi to ni ratalo, čeprav mi je Brin ves čas razlagal, da je on ne bo jedel...no, na žalost se ni tako izteklo.

2009-05-27T15:23:00.000-07:00

Dež, Rosa, Brin in Pacek.... enostavno mi zmanjka prostora še za dežnik. Ampak, če po pravici povem, itak nikol nisem dala kaj dosti na ta pripomoček, ki v največjem primeru samo kmplicira življenje...vsaj meni. Če se spomnim svojih srednješolskih dni, sem imela zelo lep sončno rumeni dežnik, ki sem ga sicer rada nosila okrog, samo odprtega pa nikoli nisem imela. Me pač dež nikoli ni motil in po njemu sem imela zmeraj tako lepo skravžljane lase... No zdaj mi vsaj ni treba iskat razloga, zakaj nimam dežnika... imam pač premalo rok. Rezultat tega pa je, da se imamo fino, skačemo po lužah, mokri od nog do glave in žanjemo zgražanje starejših gospa. Pa v bistvu ne vem zakaj; v vsakem primeru bi prišli mokri domov, zakaj se pri tem ne bi še zabavali.

2009-05-25T16:37:00.000-07:00

Ko se je Rosa rodila, sem rekla, da je ne bom nikollll, ampak res čisto niiiiiiikol oblačila v roza... pravzaprav sem to rekla precej preden se je rodila, ker sem se takrat, ko sem ji kupovala oblekico za odhod iz porodnišnice, morala precej namučiti, da sem vse tiste roza oblekice pustila na miru. Pa še to sem jih samo zato, ker v resnici nisem vedela, da bo punčka. No,saj sem vedla, samo, kaj pa, če slučajno ne bi bila?

Ampak tapravi zametki moje roza mrzlice, so se začeli decembra, ko sem prvič v življenju zavila v BTCjevo Zaro in notri našla dojenčkast oddelek. Mislila sem, da semi bo zmešal. Še dobro, da sem v eni roki nosila njo, ker tako nisem mogla pobrati vsega kar je bilo na policah.

Saj če zdaj za nazaj pogledam, so bili edina uporabna stvar čevelčki. Vse ostalo so pa oblekice za porcelanaste punčke, ki krasijo polico nad kaminom, ne pa se plazijo po vseh štirih in razmetavajo smeti.

Ampak zdaj, v tem toplem času, pa s ponosom razglašam, da sem dosegla višek svojega, se pravi, Rosinega roza obdobja. Bol roza kot je, ne more več bit! Piko na i, pa so dali čeveljčki, ki sem jih našla pri Massu, ki so pa tudi višek vseh viškov v kičeraju.

Enostavno popolne so; roza, posute z bleščicami, pa še gumijasto rožico imajo na vrhu. Saj so imeli tudi take ki so bile posute samo z bleščicami pa take ki so bile brez bleščic....ampak zakaj si konec koncev ne bi privoščila vsega v kompletu, saj bo tako ali tako se prehitro prišla do pubertete in obdobja, ko bo edino kar bo hotela dat nase, črna barva.

2009-05-21T00:58:00.000-07:00

Moi, razvadila me boš s temi nagradami. Ena nagrada na mesec...če je nasledni mesec ne dobim bom užaljena in skregana s tabo ;)
In ti jo jaz tudi podarjam, čeprav sem bol škrta z komentarji, ampak taka pač sem ;)
Dajem jo pa še: Kameleonki, Vađajni, Vixici in Maji in Poloni

2009-05-20T13:37:00.000-07:00

Rosi sem za prvi rojstni dan kupila peskovnik školkico, da bi ona na balkonu delala potičke, jaz pa imela mir, brala knjigo in uživala v sončku. Če sem čisto poštena sem ga v resnici sebi kupila, čeprav imamo zdaj poleg stanovanja polnega dlak, še stanovanje polno mivke, pa s tem ne mislim da imamo dva stanovanja, čeprav je svinjarije precej več kot za dva.
V glavnem, zdaj ko je toplo ima, kot vsi ostali, v drugi polovici školjke vodo za čofotanje, in v tej vodi je danes pristal moj fotoaparat.
Eden od razlogov, zakaj je dobila peskovnik je tudi, da bi potem, mogoče, pustila na miru zemljo in rožice, ki rartejo v loncih po stanovanju in moj bodoči bohotni vrt, ki naj bi ratal na balkonu. Ampak včasih se kakšni načrti pač ne uresničijo. V glavnem poleg rastlinic ki so že v loncih imamo trenutno še polno jogurtovih lončkov poganjajočih buč takih in drugačnih, melon...a sem že povedala da se obsedena z bučami?...fotoaparat v vodi.
Kot skrbna mama, ki hoče posneti prve korake svojega mladička... v sanjah. Resničnost je bila malo drugačna. Rosa se je odločila, da ji še na kraj pameti ne pade, da bi se postavila na svoje lušne male kračke, in je s svetlobno hitrostjo, seveda, po vseh štirih odbrzela k mojebu bučjemu vrtu in seveda zagrabila najlepšo bučjo rastlinico, edino svoje vrste, ki je prišla ven. In kaj mama naredi, sploh če v eni roki fotoaparat drži? Pametna jaz sem skočila za njo, odložila fotoaparat, valjda, na tla in reševala in popravljala lonček z mojo presveto bučkico. V tem času pa je moja razposajena bučka vklopila radar in spet s svetlobno hitrostjo odbrzela do genialne elektronske igrače, kateri je bilo seveda na smrt vroče in jo potopila v svoj čudoviti bazenček.
Ampak mogoče bo pa še delal, ko se posuši, saj računalnik tudi ni crknil ko ga je dež zalil...

2009-05-17T10:59:00.000-07:00

Rosa je shodila!!! No ni čisto tako, okrog šiba še vedno po vseh štirih, ampak danes v Tivolju, v peskovniku je naredila svoje prve korake in to ji je bilo tako všeč, da se je po treh korakih krohotanja, vrgla na glavico v pesek, in ko je to ponovila tretjič, sem se odločila, da je bolj pametno, da gremo domov še pred spoznanjem da ni cilj hoje, skok na glavo.

Ko smo pa prišli domov, se je pa Brin odločil, da je že skrajni čas, da ga narišem. Problem je bil edino v tem, da risala nisem že več kot deset let. Ampak, kar si mali princ zaželi to dobi...no, ni čisto tako, samo dobro se sliši, in konec koncev, zakaj pa ne bi spet začela risat, in če so moji otroci zaradi tega še veseli... trikrat hura.

In da bi si zagotovila, vsaj 15 minut, približno na miru sedenja, sva se odločila, da bova risala en drugega. In moram rečt, da sem kar presenečena sama nad sabo, še celo zdi se mi, da mu je malo podpoben.

Je pa tudi mama ratala krasna.

Najbolj lušten je bil, ko je rekel, da mi mora narisat samo še visoke petke, potemje pa končal. Ne vem od kod mu to. Zgleda da si bom morala kakšne kupit. Žepri šminkanju sem ugotovila, da je zelo zadovoljen, ko se našminkam... Visoke pete pa šminka, še malo pa bo prijavil da moram še minike začet nosit!

2009-05-13T14:54:00.000-07:00

Odkrila sem najboljše preživljanje sončnih dnevov.

Tivoli, travniki še niso pokošeni in na njih kraljuje na miljone ivanščic in drugih travniških rožic. Natančneje; Tivolski grad in zadnji travnik pod hribom je trenutno naš vsakdanji cilj.

Mama leži v travi, čita knjigo, uživa v sončku in pozabi na ves svet okrog nje... no sem pa tja se spomni na dva paglavca ob sebi, ki rogovilita se pretepata, kopljeta luknje in iščeta miške, ali kar koli že iščeta. En od njiju vsake toliko časa malo zalaja, saj mora pokazat kdo pri naši hiši je šef ali pa vsaj kakšen hud pasji čuvaj je.

Potem pa spet na delo veselo; izobraževanje naše najmlajše princeske, čeprav je potem končni rezultat daleč odprincesjega videza.

In ko mama spet pristane na zemlji, najde svojo malo princeskico, kako vsa srečna veselo grizlja zemljo iz koreninic travniških rožic, saj konec koncev Pacek to tudi počne. Le kdo si nebi želel takega požrtvovalnega pomočnika pri vzgoji.

2009-05-12T09:44:00.000-07:00

Madona gre hitro čas. Saj vem, da sem to rekla tudi v nedeljo, pa kaj moram, če se še nisem premislila. Malo trapasto je, da v torek pišeš o soboti, samo kaj pa naj, ko pa gre čas tako hitro.

Sobota, polna luna, Križanke...ok,bil je rave party, ali kakorkoli se temu zdaj reče...ampak vseeno Križanke imajo svojo moč, kozarček vinčeka ...ali pa dva, modri vilinček in ples do jutranjih ur. Lep ples in še bodo sobote...pomlad je in sonček je prepodil dež.
Nedelje so potem malo težje, samo so pa sobote lepe.

2009-05-10T14:57:00.000-07:00

Kako čas hiti. Rsno sem islila da me ni bilo tukaj samo kakšne tri, štiri dni. oridem pa do tega, da se zadnji blog napisala pred desetimi dnevi. Ja no, sonce sije, Roso razganja od energije in rožice rastejo ... kako naj pri vsem tem ne spregledam da tudi čas teče.

2009-05-01T01:54:00.000-07:00

Sonček sončeksonček sončeksoooončrksončeksončeek sonček sončeksoooooooončeksončeksončeksonček sončeeeek je!
za tiste ki ne vejo; tole je moje prepevanje.

2009-04-29T02:15:00.000-07:00

Včeraj je bil en hujših dnevov v mojem življenju, ampak to itak ugotovim vsakič, ko moja glava misli da je blazno zabavno, če boli. Vseeno pa je bilo včeraj malo drugače, kot ponavadi. Poleg tega da me je bolela galava, sem mislila da sem še ob računalnik, groza na kvadrat. Je pa zato danes toliko lepše.
Kaj se je zgodilo? Seveda je spet kriv Pacek. Kdo pa drug? Morala sem ga peljat ven, in takrat, ko glava boli, ne more delat, in tako sem pustila okno, točno nad računalnikom, rahlo priprto in točno takrat, ko smo šli mi ven se je ulilo. In komu sploh pade na pamet, da ob takem vremenu sploh odpira okno!!!
No, ko smo čez deset minut prišli domov, je bil tukaj še nekdo ki je bil približno enako premočen kot mi. verjetno si je predstavljal; če oni lahko brez marele strašijo po mestu, lahko tudi jaz malo skačem po lužah. Bil je moker kakor da bi ga potopila v banjo polno vode in definitivno ni več delal.
Ampak danes zjutraj; glava več ne boli in računalnik spet dela, dež sicer še pada, ampak svet je vseeno lep ;)

2009-04-27T03:03:00.001-07:00

A kavo tudi lahko molji napadejo?

2009-04-26T09:51:00.000-07:00

Danes zjutraj, ko sem peljala Packa na njegov nujni jutranji obhod, je do moje trde buče šele prišlo dejstvo da so prazniki. Razumi to kot; panika....prazen frižider....zaprte trgovine. Pa sem se malo pomirila in sem si rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Bom vsaj imela razlog, da preverim kaj imam skritega po kotih omaric in česa mi, moje množične domače živalice, molji, še niso pojedli. In tako sem pomirjena prišla domov, z načrtom kako bom iz tiste pol kile moke za katero sem še vedela da obstaja spekla kruh, skuhala juhico, potem se pa veselo lotila polic in preverjanja kaj bomo jutri jedli. In začuda mi je načrt začel precej dobro uspevati; juha se kuha, kruhek lepo vzhaja... kaj če bi za spremembo naredila makovke? Enkrat, nevem več zakaj, mislim, da sem hotela naredit makovo potico, sem ga kupila in da bi vsi videli kako urejena gospodinja sem sem ga pretresla v prazno neskafejovo posodico, z namenom, da bom enkrat naredila lepe nalepkice. No danes je posodica, seveda brez nalepkice, z vsebino romala v koš in makovke so bile narejene brez maka in kar v enem kosu. Pa tudi za pregledovanje ostalih vsebin mi je nekako zmanjkalo volje, ker itak vem, kaj bi bilo najbolj pametno, da naredim; pod police namestim vrečo in vse pometem vanjo, fajn zavežem in... papa, ampak jutri je še en dan.

Tale kavica je pa za to, da jutri ne bo tak zaspan dan, kot je bil danes. Čeprav Rosica in Pacek tega na žalost ne razumeta in jima je precej vseeno, če sem se odločila, da je danes dan, ko je treba delati čim manj, če že ne nič.

2009-04-25T15:33:00.000-07:00

Brinček je šel spet malo v moško družbo, in tako sva z Roso ostali sami z enim kužkom, ki se mu dogaja strahotna krivica...spet...ali pa mogoče še vedno. Kakor koli, večno nesrečni Pacek.

Končno je posijalo sončece zlato, in ker bi bil greh tak dan preživeti pod streho, sem popokala dve tretine mojih preostalih otrok in jih zvlekla v Tivoli. Ker pa je Pacek, petnajst minut pred našim odhodom, prišel iz teka čez Rožnik, smo šli lahko kar takoj na igrišče, kjer ima nalogo, kot strašni pes čuvaj, paziti na voziček z vsemi otroškimi zakladi.
To me tudi še zanima, kako bomo tovorili vso to robo enkrat, ko ne bo več te kočije.

Voziček parkiran, Pacek privezan zdraven na klopico, midve pa dva metra stran na pesku pri toboganu. Tako lepo glasbeno spremljavo smo imeli: jokanje, cviljenje, lajanje... Pokazal je vse znanje svojih čarobnih glasilk in svoje nastope še stopnjeval, ko je videl, da se kdo približuje njegovemu odru. In ko je končno le prišel do sklepa, da smo ljudje najbolj nemogoča, trdoglava in neumna rasa osončja, ker ne razumemo, da bi se ON, v bistvu, moral prav tako igrati na toboganu in pa kopati rove v pesku, se je užaljeno usedel na klopico in zviška gledal na vso to nižjo raso, ki ga ni razumela.

Par tednov nazaj, ko je Brinček še sam hodil na igrišče, midve sva se pa spehajali zunaj ograje in pasli našega nesrečneža, so se mu pa za trenutek odprla nebesa in uspelo se mu je izmuzniti med vse tiste krasne otročičke. Mojo dojenčico sem pokrivala, ji nekaj čebljala in to je naša brihta izkoristila. In ko sem se vrnila nazaj na zemljo, sem opazila polno zgroženih pogledov, Packa pa nikjer. In ker je ene plus ena dve, mi je bilo takoj jasno kje bi ga bilo pametno iskat. Pa ne, da bi se otroci kaj dosti sekirali, starši so pa popolnoma druga zgodbica, ki pa našega nadebudneža ni kaj dosti zanimala.

Odločil se je, namreč, da bo odplesal Labodje jezero in za oder si je izbral glavno trdnjavo z toboganom. Pokazal je vse kar zna, in verjetno bi še kaj, če ga, grda grda jaz, ne bi tako grobo prekinila in odpeljala z igrišča.

2009-04-24T16:58:00.000-07:00

Danes imam pa jaz eno vprašanje? Ali je mogoče katera opazila da števec obiskov ne deluje? Ali se to dogaja samo pri meni?

2009-04-19T08:27:00.000-07:00

Moji otročki odraščajo s svetlobno hitrostjo. Brin, za njega je prvič, in še en fantek se trenutno sama igrata na dvorišču. Kot smo se mi včasih. Plezali po kleteh in razbijali šipe... me prav zanima koliko časa bo trajalo, preden bo spet prva šipa razbita.
Rosa pa z Packovo podporo veselo brska po smeteh.

2009-04-18T13:06:00.000-07:00

Včeraj sem imela en hecen pogovor, z enim gospodom. Na dolgo in široko mi je razlagal, kakšna naj bi po njegovem, morala bit ženska. Najbolj smešno se mi je zdelo, ker je začel s tem, da mora bit čista....OK!? kar koli naj že to pomeni ... ampak ... haloooo...bogve s kakšnimi ima opravka. Potem, ženstveno je da je našminkana... ajebatga...pač nisem ženstvena, pa seksi je, če ima nalakirane nohte...pa nisem mogla bit več tiho in sem mu razložila da na žalost nimam nalakiranih nohtov ;) in je spustil kriteri na samo urejene nohte... kakor koli, nasmejal me je in moji nohti so daleč od urejenosti; štirje so zlomljeni ostali pa živijo nekako vsak posvoje in se ne ozirajo na dolžino svojega soseda. Če bi me pa ta gospod videl še danes proti večeru, ko sem odplaknila Roso in peljala še Packa na večerno lulanje :)... Raje ne pomislim, kaj bi si mislil, saj se je na mojem puliju bohotil cel današni Rosin meni... se mi pač ni ljubilo preoblačit po vsakem hranjenju ;) in če komu kaj ni všeč, naj pač pogleda stran.

Tole je pa za Majo, ki si je želela videt Brinovo Zaspančico, malo na večje .

2009-04-16T12:53:00.000-07:00

Kaj se bolše sliši? Spomladanska utrujenost ali ustvarjalna kriza? Kakor koli rezultat je isti. Čeprav če bolje poislim; saj bi risala, samo se mi mize ne da pospravit in nimam prostora... to se pravi da mora biti pomladanska utrujenost ali pa pospravljalska.

Tale risbica je nastala za Brina ko sem bila z njim noseča, in ker bo danes on glavni igralec sem si jo dovolila uporabit. Da ne bo preveč pusto.

Brin in ena njegova punčka iz vrtca, sta se že pred časom zmenila, da ko bosta dovolj stara, se bosta pa poročila. Ona bo imela dolgo obleko, on pa klobuk. In zadeva je bila stoprocentno resna, in tako sta o njej tudi govorila, in za to so vedeli čisto vsi, vključno z vzgojitelji.

Včeraj me je pa njena mamica vprašala, če mi je Brin povedal, da sta se razšla, in da zdaj nista več niti prijatelja, ampak sta KOLEGA. Saj ne moreš ne da bi se smejal. Hvalabogu mi vsaj pred Brinom ratuje ostat resna.

Ko smo prišli domov sem Brina vprašala, kaj je zdaj s Tajro in zakaj sta se razšla. In mi je lepo razložil, da je Tajra ratala tečna, in da je njemu zdaj všeč še Hana, in da zdaj rabi mir, da bo malo razmislil s katero se bo poročil. In potem sem ga vprašala, če je Tajra potem še vedno v igri, in je rekel da je, samo da rabi mir in čas za razmislek. In to pri petih letih. Kaj jaz to gor spravljam? :)

2009-04-13T13:24:00.000-07:00

Torta je "uspela". Mami me je sicer spraševala če je notri kava, ker se ji zdi, da ima malo poseben okus. No, mogoče je res mičken zagrenila, ampak pri naši hiši smo trije, pravzaprav štirje, ki jih to ni motilo, meni se je naravnos prav fantastična zdela, celo tisti "kavni" okus ji je pasal in ne vem zakaj bi se potem morala sekerat zaradi mami.V glavnem, pihnili smo prvo svečko, prvič smo sami jedli... in ugotovili da so ena usta definitivno prmalo za dve rokici.

2009-04-11T14:21:00.000-07:00

Definitivno ni moj dan. Utrujena sem, jezna sem na... niti ne vem kako bi mu rekla, pa še torto št. 2 sem zažgala. Boga Rosa. Upam da se bo dalo kaj rešit, samo počaaaakat mooooram da se ohladi. Tisto hudičevo eno svečko pa že mora pihnit. Valda sem sposobna narest eno torto, porkaduš!!!!!

2009-04-11T11:15:00.001-07:00

Danes sem hotela še kakšnega laboda narisat, pa bom prepustila to kakšnemu drugemu obisku Bleda. V glavnem plan je bil tak: futranje labodov, sprehod okoli jezera in potem tona kremšnit... ampak včasih stvari ne grejo po načrtu. Parkirali smo pri štadionu in tam imajo eno majhno ampak blazno luštno otroško igrišče. Ni šans da bi človek otroke z lahkoto spravil ven. Je pa dobra stran tega da sem videla svojega seksi gospoda s skravžljanimi laski v elanu ;) Po malo več kot pol ure prepričevanja in obljubljanja, da bomo itak prišli nazaj ker imamo tukaj avto parkiran mi je končno uspelo Brina spravit ven iz te otroške kletke igral. In prišli smo do jezera in ugotovili, da smo pozabili doma kruhka za labode. In PACEK.....grrrrr. Požrl mi je vse živce, in teh imam kar precej. Zmešalo se mu je, ko je videl toliko račk... in kako krasno bi bilo šele zadavit enega laboda, tak fajn vrat imajo, njami, prav paše v gobec.... katastrofa. čisto se mu je zmešalo in potem še vsi kužki na špagi (na žalost je alergičen na kužke na špagi), in kar na enkrat ni več vedel v katero smer naj raje vleče in laja. Težka odločitev.
Sem pa jedla najboljši jogurtov sladoled na svetu. Bomo šli mogoče jutri kar še na eno kepico, saj je v bistvu čisto blizu.
Po vsemu vlečenju Packa stran od pernatih živalic na eni strani in kužkov na drugi stani mi je seveda zmajkalo energije za okrog jezera in hvala bogu nisem naletela na kakšno preterano ugovarjanje, sem pa ostala brez tiste tone kremšnit, ker ob jezeru mi je Pacek s svoji vzornim vedenjem vzel vso voljo do tega, da bi se z njim kje parkirala, ko pa smo prišli do ene luštne slaščičarne , ki je bila na poti do avta, pa Brina nisem spravla notri. In tako so moje kremšnite splavale po vodi in več kot deset let me ni bilo na Bledu.
Sledilo je še igranje na igrišču in pa končno pot domov, na kateri smo se hoteli ustavit še na letališču, katerega pa nikjer ni bilo. Ne vem, samo, s štopom je vse bolj enostavno zgledalo. Nadaljne poti raje nebi komentirala, ker se je hvalabogu dobro končala, in še dobro, da obstajajo Redbuli.
Doma nas je pa čakala še peka torte. In taka dobra torta mi je ratala, mislim oblat, do torte še nismo prišli.In butasta butasta jaz sem jo nesla na hlajenje na balkon. Ne vem zakaj stalno pozabljam, da imam doma najbolj bedastega požrešnega psa na svetu, in trenutno se odločam ali imam še toliko energije, da grem pečt še eno torto. In glede na to da ima Rosaj jutri rojstni dan niti nimam kakšne velike izbere.

2009-04-10T10:16:00.000-07:00

Ja, no... čas gre prehitro naprej. V resnici sem mislila, da me samo dva tri dni ni bilo tukaj. I jutri gremo na Bled. Prvi izlet z otroci. Imam kar malo treme, Rosa nima pojma, Brin se pa tako veseli. Pa labode bomo futrali in kremšnite jedli, ko pa pridemo domov, bomo pa še torto za Roso naredili. Sploh se ne spomni kdaj sem bila nazadnje na Bledu in v bistu jaz tudi že komaj čakam. In ne morem verjet, da bo v nedeljo Rosa imela eno leto. Hitro gre čas.

2009-04-03T23:42:00.000-07:00

Sobota zjutraj... in tak mir, pa še sonček sije in toplo je že. Brin si je zaželel mal moške družbe in je za čez vikend šel v "Ljubljano" kakor on temu pravi. Takrat ko je pa pri meni, je pa "tam kjer midva živiva". In nekak se mu ne da dopovedat da je to tudi Ljubljana. Rosa pa spi. Čisti čudež, ampak tudi te se še dogajajo. In meni ni treba sesat, da je nebi zbudila, in tako uživam na kavču, pijem kavico in klamfa po tipkovnici. Idealno sobotno jutro.

2009-04-02T06:40:00.000-07:00

Moi ima prav. Moj živalski vrt mi res ne da dopusta. Rosa se ima za vrtnarko, in njen vrt je nesrečni fikus, ki ima od intenzivnega kmetijstva rahli primankljaj zemlje, Pacek je nesrečen, ker zunaj pada dež (hvala bogu ne mara dežja) in ima višek energije, ki jo usmerja v cufanje vsega živega, kar se mu znajde pred njegovo njuško, Brin se je pa odločil, da je že skrajni čas, da se začne barvat perhe. In med vsem tem sesanjem zemlje, poberanjem in reševanjem stvari pred Packom, sem imela celo čas za rahlo štefnanje po omari. V večini omar se še najdejo stvari, ki so bile tja položene pred 20 ali več leti. Počasi sicer reduciram, ampak reeeeeeeees počaaaaaaasi. In danes sem našla tole:

Največji šok sem pa doživela, ker je notri še cela žarnica. V bistvu je že prava starina. Me prav zanima koliko ljudi je na svetu, ki se lahko pohvalijo da imajo doma še te žarnice. Res je da se je ne upam poskusit uporabit (v bistvu bi bil to pravi greh), se bom pa raje hvalila z njo.

Tole so pa Brinova jajčka.

V bistvu sva jih začela delat že včeraj, samo mama je tako dobra kuharca, da ji je počilo vseh deset jajc in tako sva pobarvala samo štiri, ki so bila najmanj počena. In danes, mama ponovi vajo. Se moram kar pohvalit, samo dva jajčka sta počila. Upam pa, da so kuhani, ker sem tako pazila na to, da ne bi preveč vrelo. In potem tole popanje fantastičnih nalepk ... Tukaj sem pa na Brina ponosna. Kakor se je loteval zadeve, in jih mečkal po rokicah, mi je čisto neverjetno, kako so tiste stvari na koncu vseeno pristale na jajcih ... pardon, perhih, in to celo v obliki nalepk.

2009-04-01T02:10:00.000-07:00

Po moje si bom spet mal pavze naredila. Sem v ustvarjalni, ko bi bila samov ustvarjalni krizi..., sem v vseh možnih krizah sveta. In čisto nič ne morem naredit, da bi se spravila ven, razen da se zavlečem v en kot, se smilim sama sebi in si ližem rane, ki sem si jih po svoji genjalni pameti zadala sama.

2009-03-29T09:26:00.000-07:00

Jutri imam rojstni dan. Zdele sem pa prišla iz maminga kosila. Starši so me napili, to se pravi, z dovoljenjem sem enu mičkenu alkoholizirana ;). rosa je pravkar utihnila in zaspala Brin nekaj riše... enkrat bo šel spat.... in jaz se imam fino.

2009-03-28T11:03:00.000-07:00

Zgodba s premagovanjem spanca s torticami in marcipanovimi ploščicami se ni zakjlučila prav po mojih planih. Pri vsej tisti množiči cukra, sem uspela pojest samo eno srotasto tortico in ob enajstih omagala in šla, sicer mal z slabo vestjo, spat. Sem se pa tolažila z dejstvom, da se mi vsaj ne bo treba zagovarjati pred Brinom, ker ni za njega nič ostalo.

I zjutraj sem doživela šok v obliki; "Mami kaj je bilo pa tukaj notri?" In še preden se odprla oči in videla za kaj gre, sem se že tolkla po glavi, budalabudalabudala, vse sem pustila na mizi, namesto da bi spravila v hladilnik, in požeruhu na štirih nogah, so se ponoči odprla čokoladna nebesa. Za zahvalo, ker sem mu nudila toliko nočnega ugodja, se mi je pa na jutranjem sprehodu še povaljal v slastno smrdečem govnu. Inpotem pravijo, da se po jutru dan pozna; tokrat se hvalabogu ni.

2009-03-27T10:42:00.000-07:00

Včasih je treba delat... in glede na svoj red, ki ga imam, ta včasih zelooo resno jemljem in če se le da, ga prestavim na naslednji dan. Ampak včasih pač pride tudi dan, ko vseh "jutri" zmanjka in takrat teče kava v potokih, apak to ni nič, v DMju sem našla guarana kapsule, človek sploh ne rabi več spat. No, vsaj ponoči. Dan je čisto druga zgodbica, posebej če sta glavna igralca Brin s svojimi večnimi zakaji in Rosa ki si je v stanovanju polnem rož odločila kmetovat. Ampak risanka se je pravkar končala, ... pravljica in Brin gre spat. Potem me čaka še ena noč garanja, ampak vsaj brez večnih zakajev in zatojev. V bistvu ne razumem zakaj ne more z njimi počakat na normalni zmeden dan.
Danes zjutraj sem šla v trgovino, predvsem zato ker mi je zmankalo kave, domov sem pa prinesla v eni roki Roso v drugi roki pa vrečko ki je po moje imela najmanj 20 kil (pol se pa naj grejo moški mačote). Prinesla sem zemljo za rožice, pa sadje pa mleko, pa... sicer same pomembne stvari, ampak kave, edine stvari, ki sem jo šla res iskat; TO PA NEEE!
In tako sem zdaj otroka pospravila v njune predala, vzela Packa in odmašerala v Maksi po kavo. Ker se pa seveda ne spodobi, da bi vzela samo tisto stvar, ki sem jo šla iskat, in seveda ker sem boga, samska, neprespana mama, ki jo čaka vsaj še ena noč dela sem si morala vzet še mal cukra, ... velik cukra.... Ze vidim, jutri zjutraj bo Brin spet spraševal: Mami kaj je bilo pa tukej notr? in mama bo farbala, pa iskala izgovor, zakaj je bila tako kruta, da ni mal dobrot pustila še otrokom ...

Pa še to: tole stran, ali kakorkoli se že reče posvečam Poloni ;) Čisti dolgočasni tekst, brez ene same risbice...

2009-03-23T13:43:00.000-07:00

Se splača mal pavze naredit. Potem takoj dobiš kakšno nagrado :). Saj bi spet zapela, samo potem se bom začela že ponavljati. Moi hvala za nagrado, in da jih ne bom samo dobivala jo bom tudi jaz malo poslala naokrog. Da pa ne bojo vse enake, bo tale pikapolonica kar pravsnja stvarca za to.

Dam pa jo (čist mešano, in ni niti po abecedi niti po čem drugem)
Moi
Poloni
Slovonu
Vađajni
Cassie
Kolibri

2009-03-23T04:02:00.000-07:00

Ptički pojejo .... sonček sije... Rosa že dolgo ni bila tako nasmejana, kot je danes .... samo Brin je mal z levo nogo danes vstal. V povpečju ... ekstrenmo dobro jutro. Sploh, ker je mama evforična, a bi jo najrajerazgnalo.
V bistvu se to niti ne tič prebivalcev nasega razmetanega otočka štiri nadstropja nadmorske višine, ampak je pa fino. Ali pa mogoče tudi se; Glavna akterja današnje zgodbice sta dva akvarelčka, ki konec maja dobita noge, ali pa krila... ali pa plavutke... no tako daleč s seznanjanjem pravil še nisem.

V glavnem odpotujeta v daljne kraje, na drugi konec sveta.
In mama je tako ponosna na svoje otročičke...

2009-03-21T01:55:00.000-07:00

Faza: krizeranje, ampak to ni več zabavno.
Bom pa probala ponovi ti tole: Ko bo Rosa tako velika, kot sem bil velik jaz, ko sem bil še majhen kot velik dojenček, bo tudi znala ze govorit.
Po moje, sem ene par velikih in majhnih na žalost, v tej množici pozabila, ker ta monolog je trajal kar ene petnajst minut, bil je pa za počit.

2009-03-20T01:58:00.000-07:00

Faza; problemi; Packa sem pozabila pred vrtcem, sicer ne za dolgo, za to je že poskrbel. In kakšno užaljeno tuljenje je poslal za mano. Edina dobra stran vsega tega je da bom mogoče končno mal shujšala

2009-03-19T16:53:00.000-07:00

Definitivno je prišla pomlad. Mogoče ne po vremenu in datumu, čeprav je tudi to zdaj bilo. Mislim veme. Nekdo me je s kladvom udaril po glavi in stlačil v milni mehurček in zdaj lepo flafutam tam nekje, levo desno, gor dol ... koga briga.

Se dobro da moški ne berejo babjih čenč, upam da ne, ali pa vsaj večina ne. je pa luskan; tople učke, skravžlani laski in pa lep glas in iz mene je ratalo tole:

Hipnotizirana petnajst letnica z Startas supergami in Toper ruzakom, ki hodi okrog kakor, da bi jo nosila luna. Še celo z mami se spet kregam, kakor v puberteti. Čista ludnica na kubik.

Pa da ne bo pomote; nikol nisem bila tako suha, mam pa izgovor zakaj sem si pavzo naredila. Čeprav ne vem čisto dobro v čemje tukaj povezava, ... pa še enkrat, koga briga.

2009-03-19T12:40:00.000-07:00

Več kot dest dni..., tole je pa bilo zabušavanje. Grem risat

2009-03-19T12:32:00.000-07:00

Slaba pa, da pozabiš spet strešice pisat nad Šji, Čji in Žji

2009-03-19T12:19:00.000-07:00

Dobra stran tega, ce malo "pozabis" na svoj blog, je ta, da imas potem veliko dela z branjem ostalih blogov

2009-03-08T04:10:00.000-07:00

Tale naša stalno nekaj brbra pa čivka. V bistvu preverja kaj sta jo Janko in Pacek naučila. Ampak danes je pa resno začela z MAMMMA. Oh kok jo je lušten poslušat.

2009-03-07T16:02:00.000-08:00

Ne splača se bit preveč pridn. Brin je bil, in je, tako priden fantek, da razen tega, ne vem kaj naj o njem sploh napišem. Ko je bil dojenček je spal jedel in se smejal, potem ko se je začel igrati, je pa sam sebe tako zamotil, da za njga v bistvu sploh vedeli nismo. Samo vsake toliko časa se je preverilo, kje je in to je bilo to. DEFINITIVNO pa ni grizel in cukal.

Pri tejle naši, se pa že zdele vidi da je babnica. Ji daš verižico okrog vratu in ji rečes kok je leeeeepa, ona se pa začne krohotat in zverat. Pa šele deset mescev ima, kaj bo šele ko bo imela 15 let.

Ampak do takrat bomo še malo poslušali naš hišni zborček. Do zdaj smo sicer imeli duet, ampak Janko se je oddločil, da je konec z zapostavljanjem najmanjših članov, in da bo on če že nič drugega sodeloval vsaj pri pevskih vajah. In tako naš goli ptič prepeva arije in tekmuje s Packomv pevskih sposobnostih.

In takrat ko sta tadva na višku, celo še Rosa utihne. Ampak to verjetno bolj zaradi tega, ker sta tako glasna, da se nje niti sliši več ne.

2009-03-06T15:21:00.000-08:00

Nagrado sem dobila, jupijupijaja (tole sem zapela, pa ne se sekirat zmeraj sem bila brez posluha)
Moi hvala!

2009-03-03T12:01:00.000-08:00

Brin je šel pa malo v moško družbo. In če ne štejem seveda mojih dveh živalskih samčkov, sva z Roso spet začasno v klubu vražjih babnic. In ker mlajša gospodična misli, da mora določene besede (kot je naprimer vražje) jemati dobesedno so rezultati največkrat kar zanimive sorte.

Na primer. Danes se je odločila, da Brinu, kot edinemu, ne sme pripadati izključna pravica do naslova sodobnega umenika, ker je tudi ona tukaj. In, da za nameček, zna svojo umetnino spravit v računalnik kar sama.

In raje ne vprašajte kakšna je bila okrog ust.

No, tole je pa edini resni moški primerek v naši hiši, ki spet razmišlja: A me bo končno že pustila, al me misli spet nagnat?!

2009-02-26T14:18:00.000-08:00

Delo pomirja, sam Pacek se mi pa še vedno smili in zgleda, da je to ugotovil in zdaj se že bohoti na postelji, zdraven pa z enim učkom pogleduje, kdaj se bom spomnila, da tam nima kaj iskat.

2009-02-23T15:29:00.000-08:00

Oa bo Brinca moral še malo počakati, ker ga je prehitel milionar. Kako postati milionar v minuti; nikoli ne bom razumela kako lahko nekdo bere take stvari, oziroma kako jih lahko kdo resno jemlje (pa brez zamere). Povzetek je tak: prebereš uvod, prebereš še nekaj, ali pa mogoče celo knjigo, razmisliš kaj bi rad delal, greš potem to delat in rataš milionar. Čist simpl. Ne vem zakaj sem bila tako neumna, da nisem do tega že sama prišla. Mogoče postavljanje knjige in vnašanje korektur zaleže isto kot branje in bom jutri že milionarka. Jupiii!!!

2009-02-22T12:55:00.000-08:00

Prvi del maškar smo hvala bogu prživeli. Zvečer sem komaj še preživela Denisa Pokoro in spravila Brina spat. Sem se pa zelo resno in profesionalno lotila letošnjih maškar. Zjutraj ko sem Pcka peljala na jutranji sprehod sem se točno ob 8.00 znašla pred vrati DM (to da sem bila tako točna je bilo čisto naklučje in nisem čakala pred vrati da se odpre) in si prvič po srednji šoli kupila puder maskaro in sence za oči. Počutila sem se pa tako kot glavni tepec. Ko sem si prvič v življenju kupovala šminke, sem bolj vedela, kaj moram kupit, kot pa zdaj. Še tega nisem vedla da zdaj obstaja puder v kremi in da ne rabiš več podlage in potem praha, in da zdaj obstaja sto miljonov vrst maskar... kako hudiča si naj človek sploh kaj zbere, ko je pa toliko tega, da se samo zmede. Ali pa lak za lase. Eno uro lahko tam stojiš in zberaš po nevem čem, v bistvu je pa vse skupaj samo lak za lase; po treh prebranih piksnah sem prosila prodajako naj mi enega zbere, ker mi je res škoda časa da bi ga takole metala stran. Aja pozabila sem papovedat da sem si en dan prej navila lase, kar mi je tudi vzelo kar precej časa, ker tega pa res še nikoool nisem delala.
Sem pozabila povedat, da sem se res resno lotila maškar?
In potem, vsa srečna, saj sem prvič po nevem koliko časa kupila nekaj čist samo zase, brez dodatnih stvari za psa, ptiča ali otroke, sva s Packom prišla domov: "Mamimami, a so že maškare?" in počitnic je bilo konec, in kot zeloooo stroga mama sem mu naročila, da moramo najprej pospravit stanovanje, ki je bilo tako, kot da bi bomba trešla v rudnike kralja Salomona, narediti testo za krofe, in šele potem se bomo lepo oblekli in šli v mesto. No pospravljanje .... jutri bom imela zelooo veliko dela in še vedno se vse sveti od silnih bleščic. S krofi je pa tako; bili smo pridni, naredili smo testo, zelooo veliko testa, v bistvu sploh ne vem kaj mi je bilo; iz dveh kil moke sem delala testo za krofe, se pravi ogromno testa, v bistvu imam zdajle poln frižider krofov, ki jih bo v naslednjih dneh pojedel Pacek. Prišla sem pa do tega da bi rabila neko mešanico med aladinovo svetilko in moškim; lahko bi pekla kolikor bi hotela in nebi imela slabe vesti da sem jaz v bistvu edina odrasla oseba v bližini, ko ga pa ne bi rabila, bi ga pa nagnala nazaj v svetilko ... Kdo je rekel da ne smem sanjat?

Pa smo dočakali maškare. Brin je vil ves srečen da je lahko končno vitez, jaz naj bi bila kraljica mati, ja no, zunaj me je ena gospa vprašala če sem hudobna mačeha. Res je da sem mogoče zgledala malo vampirsko in da moje šminkarske veščine niso glih na višku, ampak sem si bila pa vseeno všeč. Princeska Rosa je dve tretine maškar prespala, se je pa zbudila za sprevod, in moram rečt, da je za princesko zelo pogumna punca. Kurentov, namreč, se ni bala niti najmanj, eden je celo vanjo skočil, ona se je pa režala kot pečen maček, v glavnem čim več hrupa so zganjal okoli nje, tem bolj se je smejala.

No pa še o princeski Packu. To je pa zgodbica zase. Mislim da ni razumel tega poveličanja. Končno koliko psov pa napreduje v princeske? Njegova prelepa kronica, je bila lepa točno samo do prvega srečanja z NAVADNIM psom, se pravi samo do čez cesto smo prišli in kronica je "rahlo" spremenila obliko. Mislim da ni bil najbol navdušen nad dejstvom, da je princeska. Mogoče bi bilo bolše če bi bil vitezov konj.

Za drugo leto moram razmislit o tem da mu damo bolj moško vlogo.

maškare

2009-02-20T13:47:00.000-08:00

Danes me je cel dan zafrkaval internet, telefon in televizija pa itak nista delala, ker je vse v kompletu. me prav zanima kako bi se to reševalo če ne bi bilo mobitelov. In potem kličes tja, da prijaviš napako in da naj zaboga že kaj naredijo, pa ti povejo da si štirinajsti v vrsti in hvala za potrpežljivost in to traja naslednje pol ure ali pa še več. In ko stoprvič slišiš "In hvala za potrpežljivost", sanja semi ne zakaj hudiča morajo vsake dve minute to ponovit, že vidiš pred seboj eno glavo ki ti tumba - hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost - v roki pa držis kladivo pa BUMBUMBUM. Nevem kdaj sem bila nazadnje tako znervirana, kakor danes, zaradi tele potrpežljivosti. Pa sam pošto sem hotela pogledat.

Ampak petek je in jutri so hvalabogu maškare. Že od ponedeljka so na sporedu, tako da danes samo še meč dokončamo pa smo, jutri pa žur pa krofi. Predstavljamo namreč Kraljestvo zlatega zmaja. Brin je vitez iz reda Zlatega zmaja, mi trije z Roso in Packom bomo pa princeske. Sicer še ne vem kako se bosta tamajhni dve princeski s tem strinjali, ampak vitez je pa strašni.

Kako se bosta pa obnesli princeski, bomo pa videli jutri.

Labodi

2009-02-19T12:11:00.000-08:00

Pred dvema dnevoma sem šla s Packom in Roso kakor ponavadi v Tivoli. Ko pa smo prišli do bajarja, sem mislila, da se mi meša. Iz bajarja je pristopical labod. Stala sem in gledala in nisem mogla verjet, nakar je ven prišel še eden! Potem mi je pa kapnilo - o fak, Pacek! In hvala bogu, čorav kakor je, jih še ni zagledal, in da mi je bil, po nekem čudnem naklučju, tako blizu, da sem ga samo zagrabila in dala na špago. Sem že videla njegov slavni sprehod po eni vasi v Beli krajini, pred enim letom. Čez čisto celo vas, po glavni ulici je, ponosen tako, da bi ga kar razgnalo, če bi ga lahko, nosil zadavljeno kuro, ki je bila skoraj večja kot on. In po moje bi najraje kar tulil: "Lejte kakšen famozen lovec sem!!!!!", da bi ga ja vsi videli. Najraj bi ga iz kože dala, ko sem to zagledala.

Tako pa ju je, na srečo, zagledal šele na vrvici.

Danes sem pa, pred vrtcem, Brina peljala gledat laboda. In ker je bila ta stran bajerja ob progi zamrznjena, sta se zadrževala na drugi strani. Tako smo morali iti čez celo igrišče, v manj kot v dveh urah, kar je prava umetnost, če je zdraven pet letni fantek. Če bi lahko, bi mu bile še dve uri premalo. No, tako smo se v precej doglednem času znašli na drugi strani in z Brinom sva se hotela pretihotapiti do ograje, da Pacek tega ne bi porajtal in labodi na drugi strani tudi ne. Pa nama nekako ni ratalo. Nečesa sta se ustrašila, ali pa sta se samo tako odločila, ampak rezultat je bil vseeno krasen. Ptiča sta zletela. Ko sta se tadva dvignila sta imela premer kril širine bajerja. Leteči labodi so pa tako nekaj veličastnega...

2009-02-19T02:53:00.000-08:00

Včeraj se nisem mogla odločit ali naj pride že Brin na vrsto ali naš hišni pevski zbor. Potem sem si pa rekla, da si bom pa kakšen dan dopusta vzela, mal pasijanso poigrala in šla za spremembo zgodaj spat. Rezultat je bil pa tak: čisto nič prej nisem šla spat, oči so me bolele, slabo vest sem imela ker sem samo čas zapravljala, brez kakršnega koli efekta. Potem sem se pa končno zavlekla v posteljo, in na mesto, da bi zaspala sem razmišljala kaj in kako bi morala napisati in kaj narisati in potem sem se začela sama s sabo kregati, da ne to, ampak uno .... in tako v nedogled dokler me ni zmankalo. Čist stran vržen večer!

Janko

2009-02-17T15:08:00.000-08:00

In za Packom pride Janko, naš mali plešasti ptič. K nam je prišel, ko se je moj bodoči bivši možek v neki rahlo opiti evforiji odločil, da mi naredi veselje s ptički, in ker bomo imeli ptičje otroke, mora biti seveda parček. In tako sem dobila dve Ljubezenski papigi, ki pa nista bili čisto iste vrste, ampak to so v trgovini nekako pozabili omeniti. Ampak koneckoncev glede na to, da nisem imela namena z njimi obogateti, to res ni bilo bogve kako pomembno. Bili sta lepi zeleni papigi, ena z rdečo in ena črno glavico. In gospodična z rdečim klobučkom, ime smo ji dali Metka, ampak jaz sem jo klicala Kokoš, se je kaj hitro začela spravljati na svojega ljubimca Jankota. Kokoš je kar rastla in rastla, srota od Jankota se je pa krčila in manjšala ... in naš Janko je postal nudist.

No moja uboga Kokoška je na žalost konec lanskega leta zbolela in letos za vedno zaspančkala. naš Janko, pa moram reči, da se še nisem odločila ali je vesel, ker seje osvobodil večletnega puljenja perja, ali je nesrečen ker je sam. Kletke sicer ne zapušča, in stalno ždi na svoji palci, ampak poje pa tako in toliko kot v štirih letih še ni, in mogoče mu bo nekoč spet perje zraslo.

2009-02-17T13:29:00.000-08:00

Sneg! Pa glih danes sem gledala trobentice