Včasih je treba delat... in glede na svoj red, ki ga imam, ta včasih zelooo resno jemljem in če se le da, ga prestavim na naslednji dan. Ampak včasih pač pride tudi dan, ko vseh "jutri" zmanjka in takrat teče kava v potokih, apak to ni nič, v DMju sem našla guarana kapsule, človek sploh ne rabi več spat. No, vsaj ponoči. Dan je čisto druga zgodbica, posebej če sta glavna igralca Brin s svojimi večnimi zakaji in Rosa ki si je v stanovanju polnem rož odločila kmetovat. Ampak risanka se je pravkar končala, ... pravljica in Brin gre spat. Potem me čaka še ena noč garanja, ampak vsaj brez večnih zakajev in zatojev. V bistvu ne razumem zakaj ne more z njimi počakat na normalni zmeden dan.
Danes zjutraj sem šla v trgovino, predvsem zato ker mi je zmankalo kave, domov sem pa prinesla v eni roki Roso v drugi roki pa vrečko ki je po moje imela najmanj 20 kil (pol se pa naj grejo moški mačote). Prinesla sem zemljo za rožice, pa sadje pa mleko, pa... sicer same pomembne stvari, ampak kave, edine stvari, ki sem jo šla res iskat; TO PA NEEE!
In tako sem zdaj otroka pospravila v njune predala, vzela Packa in odmašerala v Maksi po kavo. Ker se pa seveda ne spodobi, da bi vzela samo tisto stvar, ki sem jo šla iskat, in seveda ker sem boga, samska, neprespana mama, ki jo čaka vsaj še ena noč dela sem si morala vzet še mal cukra, ... velik cukra.... Ze vidim, jutri zjutraj bo Brin spet spraševal: Mami kaj je bilo pa tukej notr? in mama bo farbala, pa iskala izgovor, zakaj je bila tako kruta, da ni mal dobrot pustila še otrokom ...

Pa še to: tole stran, ali kakorkoli se že reče posvečam Poloni ;) Čisti dolgočasni tekst, brez ene same risbice...