Danes mi je Brin zelo resno razložil zakaj je pozimi daljša noč; zato ker mora dedek Mraz zelo veliko daril raznosit in zato mora biti pozimi dalša noč, ker če bi bila tako kratka kot poleti mu to ne bi uspelo. Čist logično ;)

Zmeraj sem se spraševala po komu ima Rosa take krokodilje solze pri katerih bi se lahko še krokodili skrili...pišuka kdo na svetu lahko gleda ljubezenske...romantične ali kakršnikoli so že te filmi. Ne naredijo nič drugega kot, da začneš iskat podobnosti, ki jih je na tone..ok, razen tiste malenkosti da sta bila v različnem času, in se začneš še bolj smilit sam sebi, ker itak vsi vejo, da je to samo film.. ampak Keanu in Sandra sta pa vseeno tak lušten parčrk..tako lepo skupaj pašeta... v glavnem sovražim ljubezenske filme.

Nekaj čudnega je v zraku, pa to ne mislim današnjega snega...čisto noro, sneg je padal, včeraj sem pa še okrog frlela v kratkih rokavih in japonkah!!!!... še moja mala jablana bi se na balkonu strinjala. Skupaj sva zamenjali letne čase. Septembra je cvetela, tako kot pomladi sigurno ni, in zdaj je polna majhnih zeleni jabolčkov...pa saj koneckoncev pomladi tudi lahko kdaj sneg pada...

Naša nova pridobitev...že spet!! le da tokrat ni tiček in ni pobran s ceste. Cel teden sem zbirala pogum; ali sem sposobna si nagrmadit še enega kužka, ampak dejstvo je bilo tako, da bi se do konca življenja žrla, da je moral it en kužek več na inekcijo samo zato, ker sem bila lena in se mi ni dal poskrbet še za enega kužka. Konec koncev, če imaš enega je pa res vseeno, če namesto enega trapastega psa vodiš ven dva, pa dva podivjana otroka...zakaj pa ne. Saj jaz, ko sem bila majhna sem si tudi želela imeti živalski vrt doma. In danes, ko prideta domov, bosta odkrila, da sta čez vikend dobila še enega kužka..to bo veselje. In Brin bo, po moje, glede na to, da je psička že začel razmišljati o tem koliko mladičkov bosta s Packom imela.

Tole je pa naša punca utrujena iz Rožnika.

Sovražim to, in vedno na novo si rečem da zdaj je pa res zadnjič da sem nekaj na cesti pobrala. Deset minut nazaj je še veselo ropotala po kletki Zdaj sem jo pa hotela vzet ven in je ni več. majhnega ptička gor spravit je, vsaj zame nemogoč problem... pa vem da naslednjega ki ga bomo našli bomo spet privlekli domov...groza.

Danes ko sem se zbudila in je tista žval tam v kotu čivkala, sem kar lažje zadihala..in potem ko sem še odkrila da je vse pojedla in pila vodo .... JUUUUHUUU!!!!

Takole je bilo, ko sta po dveh urah dirjanja obadva omagala...ona verjetno iz obupa, Pacek pa kar iz otrujenosti, ker tako garal ni že... verjetno se niti ne spomni kdaj.

Tole je minuta odmora med kreganjem, kdo je zdaj na vrsti, da jo ima.

Malo smo jo učili tudi čisto račjega opravila ... plavanja.

Če te račke ne bo kap od vse te pozornosti, ki jo je deležna, je nobena stvar na svetu ne bo ugonobila. Se mi pa sanja ne kaj bomo naredili potem, ko bo zrastla.

In danes se je mojemu zverinjaku pridružil nov član. Zjutraj na poti v šolo je Brin med jutranjim skrivanjem odkril micenega ptička...in to ne kateregakoli, ampak malo račko, in ker itak poberemo vse kar najdemo...

Mislim, da smo postavili rekord, kako tistih deset metrov od jakopičeve galerije do šole prehodit v več kot pol ure, da ne govorim koliko je trajalo potem še od šole pa do vrtca.

Ko sem končno prišla domov, je nastal problem, kako izvest, da Pacek ne bo malega racmančka pohrustal za malico..kar se sploh ni izkazalo za problem, ker Pacek ... še se dogajajo čudeži ... ga je prej hotel posvojit, kot pa pojest.

In potem sem klicala živalski vrt, kjer so se me na hitro znebili za azilom za divje živali. Kjer je bilo pa podobno. Dobila sem odgovor, da se male račke včasih malo zgubijo in da ga naj nesem kar tja nekam kjer sem ga našla, ali pa poiščem njegovo mamo. HALOOO!!!! Na splošno je znano da po Titovi ena raca sprehaja svoje male račke, in jih uči znamke avtomobilov, in eden od njih se je tam v kotu slučajno malo izgubil... V glavnem, rezultat je bil tak da oni "teh" živali (nisem se niti probala pozanimat kaj pomeni "teh") ne smejo jemat, in da če jo ne bom nesla nazaj, naj jo pač probam sama vzgojit.

Kaj pa če ga nesem na Ljubljanico? in odgovor je bil da ga ne bo nobena raca sama od sebe vzela, edino če ga podtaknem v skupino...prosim lepo...kako pa naj to naredim? Nobena račja mama ne bo opazila ene pošati, ki se približuje njenim mladičem, in bo samo sedela in čakala, da pridem med njene male račke in ji dodam še eno.

In tako imamo zdaj še eno malo račko in srečne otroke, ker je račka ostala doma in Brinove načrte kako bomo imeli še mladih račk, ko jih bo ta imela. Jaz pa samo upam da mi jo rata gor spravit.

Joj, kako luštno je bilo teh deset dni .... samo pol dneva sta doma .. samo pol dneva, in sredi tepiha je flek, od enega litra mleka. Ko sem frčala v kopalnico, po karkoli s čimer bi se lahko vsaj delala, da brišem in čistim tisti flek, sem pa odkrila poplavo, ker se je naša gospodična šla ladice potapljat in je zamašila odtok, vodo pa seveda pustila tečt. Ko pa sem prišla nazaj, je pa mleku dodala še kakav, ker Pacek seveda ne more jest samo mleka s tepiha. In potem mi je z usti od ušesa do ušesa povedala, da ni več kave, ker jo je dala Packu...čist logično.

En teden sedenja na žerjavici sem preživela in še eden me čaka..potem pa pride odgovor, ki itak vem kakšen bo...ampak sanje umrejo zadnje...

Danes je bil moj dnevni plan mal drugačen. Včeraj sem oddala otroke...torej 10 dni počitnic, danes ko je pa nedelja pa sploh, ker ne bo niti atita da bi prišel red delat. Torej postelja cel dan, televizija pa knjiga; v glavnem 100% težko pričakovane lenobe. Kar je tja do nekje dvanajsti še šlo, potem pa (res ne vem kaj mi je) sem začela razmišlajt, kaj pa če bi vseeno nekam šla. Mogoče je to za vse čisto neproblematična stvar, samo zame je pa neskončen problem. Kam bi šla, zakaj.... in po kakšne pol ure sem se odločila da grem na Podpeški bajar nabirat regrad. Simpl kot pasulj, če to nisem jaz. Valda sem falila jezero, čeprav se mi sanja ne kako, ker vozila sem 40 na uro in kot odvezana gledala za tisti odcep, ki ga ni bilo in potem sem se vozila, pa vozila, pa vozila in....vozila. In iskala kje se lahko nabira regrad.

Tukaj je preveč hiš....tukaj ni prostora za parkirat....uh tukaj je bil, pa sem spregledala, pa saj bo še kje....in tako sem prišla do križišča, na katerem se je levo šlo, po moje, nazaj v Ljubljano, desno pa nevem kam, in sem šla desno, s kotičkom očesa pa ujela da je to smer za Iški vintgar. Kul, grem pa v Iški vintgar. Pa sem spet vozila. In po nekem času sem rekla, pa ja nisem še tole falila, ko sem se pripeljala mimo odcepa za Krim in Rakitno in kot bi tenil zavila gor. Saj sem dobila trenutni preblisk da bi v bistvu raje šla na Kurešček malo spomine obujat, ko sva bila z bratom majhna in smo hodili tja smučat. Nekje na "sredi poti" pa sem dobila še en prebisk : "čak mal, saj ni pisalo Kurešček, ampak Krim. Kaj pa naj tam delam...antena me res ne zanima..." in sem se obrnila in šla iskat Iški vintgar.

Na koncu sem ga le našla. Packu se je zmešal in je spremeni pasmo v morskega...pravzaprav v rečnega psa, pa še celo malo regrada sem nabrala.

Zdaj grem pa preostanek dneva še mal lenarit.

En dan pred osemnajstim rojstnim dnem sem si rekla; jutri bo pa vse drugače. Polnoletna bom....JUPI!!!!!!!!...noben mi ne bo mogel več težit, mislila bom lahko s svojo glavo............ v glavnem pričakovala sem obrat za 180 stopinj. In naslednji dan ko sem se zbudila.... soba je bila še vedno črnozelena, lasje so bili enako dolgi, trava je bila enako zelena....absolutno nobene razlike ni bilo. In dvajset let kasneje se za rojstni dan še vedno zbujam ob pričakovanju da "danes se bo pa nekaj spremenilo" in vedno znova ugotovim da trava je šeeeee vedno zelena in vse je prece na istem mestu kot je bilo pred 20 leti in spremeni se nič. Še vedno sem tista zgubljena trapa, ki niti ne ve, kaj naj bi tisto, kar naj bi se spremnilo bilo.

Kar niti ni tako grozno če gledaš na to da se pri 38 počutim isto kot pri 18h. Še vedno počnem bedarije in naivno čakam na pravljice, krem proti guban ne uporabljam...pa ne zato ker se ne bi gubala, ampak preprosto zato ker sem preveč lena in šlampasta za te stvari. Sem pa tja si še rečem" zdaj si pa dovolj stara, da bi se začela vest svojim letom primerno" in ker ne vem niti čisto dobro kaj naj bi to pomenilo, zadevo poenostavim in si grem kupit kremo za pomlajevanje kože, ker to itak vse babnice na svetu uporabljajo...torej jo moram tudi jaz. Mogoče jo celo ene dvakrat uporabim, potem jo pa ponavadi najdem nekje s pretečenim rokom. Kaj naj rečem...pač nimam razvajene kože.

Zdaj grem pa čakat na naslednji 30. marec...mogoče se bo pa takrat kaj obrnilo.

Dva golobčka ta se na grajski vejici srečala, in v trenutku ugotovila da bo pomlad dolga in topla.

Avto imam!!! Zgodbica se je začela pred enim mesecem ko sem imela v Črnomlju otvoritev in po spletu naključji odkrila, da je po cesti vozit čist dolgčas in je bolj zanimivo če povozim kakšno ograjo in del poti nadaljujem po zraku..in s tem se še vedno strinjam. Bilo je veliko bol zabavno. Rezultat tega je pa bil razbit atitov avto in en mesec poslušanja "a je že kaj znano kdaj bo avto popravljen?" In hvalabogu za zlate črnomaljske mehanike..iz tistega denarja ki sem ga imela pripravljenega za popravilo, kolikor bi prišlo v Ljubljani sem, sem poleg tega da je ati dobil nazaj avto, danes še jaz dobila "novega" lepega belega megana. Po dveh letih se končno lahko usedem v avto kadarkoli mi paše, brez rezervacij in razlaganja kdaj ga bom pripeljala nazaj..

Prišla sem do spoznanja, da se praznikov in počitnic bojim, kot hudič križa in da definitivno nisem osel, ker on gre na led samo enkrat, jaz pa sploh dol ne grem..

V idealnem svetu bi bilo tako, da zjutraj vstanemo, gremo na trim stezo, čez dve, tri uri pridemo domov in zaspita, za kolikor pač zaspita, potem se pa malo igramo ali karkoli že, in potem pridno ob 7h povesta, da bi šla spat. V glavnem, glavni cilj praznikov; kako najbolj sesuti otroke, da bi se dan čim lažje preživel. Do zdaj je načrt še vedno spodletel in rezultat je tak, da imajo mladički vsak dan več energije, mama pa vsak dan manj. V bistvu me drži pokonci samo še to, da...en dan bom pa že še preživela, potem pa sreeeeeda in zaslužene počitnice... vsaj do konca šole... že zdaj me je groza poletnih počitnic...dva meseca maltretiranja otrok s kontra rezultatom.

letos sem pa durh bolana...porkaduš!!!!