Božični večer se bliža in verjetno se ne spodobi sedet za računalnikom, ampak tukaj so se stvari mal drugače obrnile, in zdaj imam počitnice... in to do drugega leta. Sploh pa ni snega in je zunaj čisti april. Čeprav pa moram priznat, da mi je po treh dneh že malo dolgčas, po vsem dretju in norenju in po tem, da nikoli ni pospravljeno, ker to seveda ne more bit. Sej ne, da je zdaj pospravljeno, ampak če se mi pa ne da časa zapravljati za take malenkosti. Vsaj Pacek mi je ostal, da lahko vsako jutro poberam njegove razcufane ostanke... drugače bi se verjetno lahko še razvadila.

Sem se pa pred kakšnima dvema tednom odločila da se zverzeram na otroških portretih. Glede na to da imam doma dva kandidata, nisem videla nobenega problema in ker že miljon let nisem risala sem se odločila da dam prednost naši pošastki, ker je manjša in jo bom hitrej naredila. HAHAHA!!! sem pač naivna. Kako živemu srebru dopoveš, da ne sme bit vež živ? Nemogoč problem. Ampak sem trmasta in sem probavala in probavala in probavala....Samo problem je v tem, ker je naša princeskica tudi oven... to bo še ognja v hiši... samo na koncu sem vseeno zmagala.

Princeska bo kuharica, ko bo velika in če ji pustiš da dela v kuhinji kar ji paše, zaradi česar sem morala ekstremno mižat na eno oko, jo lahko dobim za nekaj časa, da je skoraj na miru. Sicer je cena taka, da se poveča nabava moke, sladkorja in vsega ostalega kar se da strest in da tla ratajo peskovnik, žlice pa lopatke, ampak če je pa šrčkana kakor se le da ko "kuha". In jaz sem jo risala in risala in risala,...OK, mal pretiravam. In prvi poskusi so bili taki da jih še jaz nisem marala gledat. Ampak končno se mi je odprlo in Brinu je bila tako všeč da je rekel da bo on tudi tako risal in se je lotil mojih neospelih poskusov, da jih bo polepšal.

Tole je pa moja kuharica, zdaj po treh dneh ko sem jo še frizerala in lepšala s pasteli.

In moram rečt, da sem kar ponosna nase. Zdaj me čakajo samo še kilometri in kilometri, potem bojo pa vsi hoteli moje portretke svojih otrok ;)

Zdaj pa Brinov rojstni dan. Saj v resnici ga ima šele 27 decembra. Samo ta zadeva je lami zgledala tako; Večina ki jih je povabil je že šla na svoje praznike in prišla naj bi samo ena punčka... v bistvu njegova bodoča žena. naredila sva sendvičke, pripravila torto... v glavnem vse kot se spodobi, v dnevni sobi na mizi in sva šla se obešat lucke po stanovanju. Takrat sem opazila da mi je ptiček zbolel, par minut kasnej pa da so sendvički skrivnostno zginili z mize in da Pacek ekstremno nedolžno gleda iz enega kota. V glavnem nič ni bilo tako kot sva si zamislila in zato sem mu obljubila da bo letos pa vse drugač. In tako je v ponedeljek praznoval svoj rojstni dan. Evforija je bila pa taka, da me je, od kar sva poslala vabila okrog, se pravi dva tedna vsak dan ( pa ne enkrat) spraševal "Mami kokrat moram še prespat?" Oh kok sem bila vesela ko je končno prišel ta ponedeljek.

Ampak ne bi bila jaz, če si teh dveh tednov ne bi še mal zakomplicerala. Kokoš jaz, sem mu morala pokazat Matejine torte in se je gospod odločil da ker ima gusarski rojstni dan, mora definitivno imet gusarsko torto.

OK... je rahlo improvizirana, rahlo zmečkana, niti približno tako popolna kot so Matejine in niti sanja se mi ne kako dobi črno barvo... je pa moja prva in Brin in Rosa sta prav srčkana gusarja in otroci so bili navdušeni in jaz sem te hudičeve mase pojedla na tone....nisem mogla verjet da je dobra....mnjami...zeloooo dobra.

U matr.... ups. Jah no pač je minilo kar precej časa.... pa pred precej časa je tudi minilo precej časa... Kdo je kriv če imam pa krizo...ustvarjalno krizo?

Jaja, kar nakladaj, samo lena sem kot fuks.

Poleti sem si za izgovor vzela Roso. Ko bo pa september bom imela pa ogrooooomno časa za vse mogoče stvari, potem je bil pa september pa je bilo takooooo fino ko sta bila oba otroka v vrtcu. Bil je tak ljubi mir in ga je bilo čisto škoda pokvarit z kakršnimkoli premikanjem, potem spet ni bilo časa ker je bil eden al pa oba bolana, pol ..... po domače povedano, čista lenoba in žakelj izgovorov.

In tako je prišel december in prve dileme; kako je bilo včasih bolj enostavno! Imeli smo Dedka Mraza in fertik del!

Zdaj je pa Miklavž pa Božiček in dedek Maraz, pa še Brinov rojstni dan in če samo pomislim, da če se ne bi s svojim dragim odločila, da to pač več nisva, bi si na grbo nakopala še dva rojstna dneva. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

OK... Miklavž. Pa naj imajo cel kup stricov ki nosijo darila, samo da ni plastika za enkratno uporabo.

In sem si rekla; pručke itak rabita, ker tiste ki jih imamo doma, prenašata okrog kot mačka mlade; kuhinja, pa kopalnica in spet kuhinja, potem se nekje na poti še najde miza pa klavir, pa še rahlo zmahane so, saj so dale čez tudi naju z bratom. In sem šla po nove k ribničanom ... in po konjčka (ki je še v lepotni obdelavi) in pride na vrsto za enega od naslednjih stricev. In tako je naša zmajčica dobila vilinčico,

čeprav je še vedno bol podobna mali pošastki, kot pa mali vilinčici in naš mali skoraj šestletnik je dobil pa dobrodušne zmajčke.

In tako so nove pručke zamenjale stare, in ko je Brinu še spodnji fantek rekel kakšno lepo pručko ima, je celo pozabil da bi v bistvu raje dobil bakugane...ki jih je pa itak dobil dva dni kasneje na svoji zabavi. Ampako tem pa naslednič.

Zakaj na svetu obstajajo serviserji? Kdo bi vedel. Dva tedna nazaj mi je namreč crknil pralni stoj...no, to ni čisto res. Krivi so delavci, ki prenavljajo kleti, čeprav mi je to v bistu uganka. Zakaj rabiš prenovljeno klet, zato, da imaš v njej na kupe krame, ki je ne rabiš in pa skladovnico drv ali kar koli že. V glavnem eden od delavcev je preluknjal vodovodno cev, čemur je sledilo enotedensko menjavanje cevi. In ker je naše kraljestvo čisto na vrhu, smo imeli en teden vodnih ognjemetov in eksplozij, vsakič, ko je kdo odprl vodo.I vmes je prišel vikend, poceni tok in čas za pranje naših cotic, in kdo bi pomislil na to, da zaradi vodnih nagajivosti verjetno ni najbolj pametna odločitev prižiganje pralnega stroja? No, jaz že nisem. Rezultat je bil pa ta, da zaradi nečesa voda ni prišla več v pralni stroj, jaz sem imela pa že tisto soboto polno kopalnico perila...raj si ne predstavljajte kako je dva tedna kasneje. Čeprav sem bila takrat še nekako optimistična in sem se celo spravila prat na roke. Pa sem po prvi rundi obupala. No, po prvem tednu, ko so cevi končno zamenjali, sem lahko poklicala servis, če mi lahko pridejo zrihtat tisto belo škatlo ki naj bi po pravilih morala prat perilo. Kar pa ni najlažje, ker imajo te gospodje "toliko dela" da je spet trajalo en teden, ko naj bi izvolil pridet pogledat vir mojih težav.

Ampak, ali kakšen serviser pride takrat kot reče? Končalo se je tako da sem dan preživela na telefonu klicarila od enega pooblaščenega servisa do drugega in prišla do zaključka; ZAKAJ HUDIČA ČLOVEK RABI POOBLAŠČENI SERVIS, ČE SI Z NJIM NE MORE POMAGAT!!!!!

Končno sem dobila nekega serviserja, ki mu pa na pamet ni padlo, da bi zaradi takega "majhnega" problema prišel na obisk, ker: " Mrežice pa že lahko sama spucam!" Trapa jaz, da se tega nisem že prej spomnila, hal0000! Ampak sej nisem serviser da bi vedela kje vse te mrežice so.

Torej če vam stroj javlja napako E10, samo servisa ne klicat, ker lahko to sami naredite!

Otroci so v vrtcu...jupi jupi jaja .... težko dočakan. Jah no, včasih se še sama sebi zaradi tega zdim grozna, ampak kaj, če pa je luštno imeti par uric na dan odmora od vseh tistih "mami mami". Pa zjutraj lahko pospravim in bomba trešči spet, ne že čez 1o minut, ampak šele okrog 4h, tako da mi celih 6 ur na dan ni treba slaloma vozit med od Packa zgrizenemi igračami in scufanimi, se pravi od Rose prebranimi časopisi in reklamami.

In če bi bilo idealno bi zdaj lahko risala svojo punčko in svojega fantka...kako si skačeta v lase. Ampak ker pa ni zmeraj tako kot si človek želi, moram pač svojo zabavo zamenjat za golf palice.

kar pa v bistvu tudi ni tako grozno, samo po devedesetih narisanih palicah jih človek začne videt tudi v sanjah.

Joj... nisem pozabila, samo še malo pa bo spet vrtec! Juhuhu! Skakala bi do stropa, ker končno bo kakšna ura prisla tudi zame.

In obljubim da najkasneje 1. septembra.... no mogoče kakšen dan kasneje.... ko bo Rosa začela normalno hodit v vrtec...

Ampak kako gre hitro čas naprej!

Butast dan. Zjutraj, ko smo šli na jutranji sprehod s Packom, sva z Roso našli majčkenega vrabčka v travi. In ne bi bila jaz, če ga ne bi pobrala in odnesla domov. Vem da bi ga morala pustiti, in bi tudi ga, če bi kot noralno, okrog njega frčala mama in zganjala hrup kot to ponavadi počnejo. Ampak on je tam ždel in nikjer nobenega odraslega vrabčka okrog in tako sem ga odnesla domov. In sem ga cel dan futrala in penila sama nad sabo, da sem si to nakopala, ker mi bo itak poginil, ker neznam skrbeti za ptičje dojenčke in ga bom premalo al pa preveč hranila.... v glavnem smilila sem se sama sebi, ker si vedno nakopljem kakšno tako težavo.

In, srota majhna, je zdaj odletel. Sedela sva na balkonu, po pipetki sem mu dajala jesti, srčkan je bil kot nevem kaj, in kar naenkrat je vzletel in švignil nad streho in odletel. Milijonkrat bolše bi bilo, če bi ga zjutraj pustila tam v travi.

Lepa, lepa nedelja.

Začela se je že navsezgodaj, ko sem se zbudila in zunaj zagledala sonce. Zdi se skoraj neverjetno, da sonce sploh še obstaja. In da se ne bi slučajno zgodilo, da ga bomo zamudili, sem po hitrem postopku vstala, oblekla Roso, popokala Packa in nas odlifrala v Tivoli. Kar se ni izkazalo za najpametnejšo varjanto, ker je bila naša princeska, ko sva prišle v Tivoli že tako utrujena, da smo naredili samo en majhen krog in po najkrajši poti šli domov spat. Pa je bila res zdelana, spala je od 9h do 12h in ko se je zbudila je bilo zunaj še vedno sonce, kar človeka kar navda z eno energijo. Kar pomeni; daj Roso v rugzak, Packa... ah nedelja je, probimo brez špage... kar je trajalo itak samo toliko časa, da smo prišli skozi vrata in je napadel eno punčko... no, on jo je sicer pozdravil, samo mala ni tega tako razumela, Pacek pa ko vidi otročke začne ves navdušen skakat okrog njih, uboga približno tako, kot če bi hotel telegraf štango pripravit da se usede.

Po dolgem, ampak res po dolgem času smo šli na Rožnik. V bistvu smo šli zadnjič, ko je bila Rosa še tako majhna, da sem jo nosila v vreči, to pa zato ker normalno ne maram hodit v hrib, razen če grem pošrek in si predstavljam da hodim po džungli, lovim pernate kače in iščem nevem kakšna skrita svetišča.

Kaj morem, rada plezam po hribu gor, rada drsim po hribu dol, rada sem prešvicana, blatna, prašna in popikana od komarjev... to glih ne no, samo sliši se dobro.

Sigurno pa vem, da ne maram sprehajanja z vozičkom po uradnih poteh, nekako dolgčas rata. Je potem že bolj zabavno it v Staro Ljubljano gledat izložbe, si izbirat stvari, ki si jih bom kupila, ko bom imela denar.

Win $1,000 at TheCuttlebugSpot.com!

I have just discovered that The Cuttlebug Spot is having a contest - "The Journey to 1,000"! They are trying to reach 1,000 followers by the end of July and need your help. To enter all you have to do is go to their site, sign up as follower and complete a few easy steps and you could win a $1,000 gift certificate to Custom Crops (www.CustomCrops.com)! GO NOW and check it out at www.TheCuttlebugSpot.com

Tole bi morala objaviti že včeraj, pa nisem, ker sem prepozno končala in potem bi morala še pisat pa blablabla... v glavnem nisem.

Sem bila pa neverjetno presenečena. Lahko bi šla stavit da sem že vse Rambote tega sveta gledala, zgleda pa, da jih nisem, v bistvu sploh ne vem če kakšnega sem, ker tistega iz prejšnjega tedna tudi še nisem... ja no čudeži se še dogajajo.

V glavnem moja mala punčica pridno mašira in kot sem obljubila moi, sem zdaj našo malo gosjo pastiričko spravila tudi na papir.

Gosja pastirička pa zato ker zmeraj krade palice Packu in potem tako komandira z njimi, kot da bi bil Pacek njena čreda gosk. V bistvu pa ta pasja baraba njo bolj uboga kot mene, pravzaprav vse bolj uboga, kot mene, ki me sploh ne. Če ga pokličem se mu še uhlja ne da dvignit, kaj še da bi mi kakšen pogled namenil, če mi ga pa že, je pa to pogled: "Pa kaj ta kura že spet hoče!"

Srčkane male kračice v novih japonkicah, ki so seveda rozzzza.

Take miniaturne, srčkane in roza da se jim nisem mogla upreti. Ampak imeli so pa še dve številki manjše, tiste so bile pa sploh nestvarne.

Sicer sem mislila, da bomo še tam nekje do ponedeljka frej, ampak norice so malo pohitele. Ni mi še čisto jasno kako bomo tole kombinirali; Pacek...sprehodi in naša kozja pastirička...ampak nekak bomo že zimprovizirali.

V glavnem,... lotila sem se strašnega podviga...pisanje še angleškega bloga. In če mi bo to ratal, potem mi bo ratal pa tudi vse, kar si bom zmisnila.

Stvar zgleda pa tako: ker sem se to šele odločila, sem vsa evforična in seveda ne morem čakat, da Rosa zaspi, zato sem ji naštimala krožnik jabolčnih krhljev, ki so zdaj v prafaktorjih raztreseni po kavču, ona pa pleza po meni kot kakšna opica in mi vleče špange iz las. Ampak, mama je trmasta in se ne da, upam samo, da mi bo na koncu ostal še kakšen las na glavi.

Zdele sem šele opazila, da bi v bistvu morala tudi tukaj objavit, da ima Moi bombonček. Sori Moi, upam da še ni prepozno!

Mi imamo pa norice. Mojo tavečjo sroto, ki je včeraj prišla nazaj iz moške družbe, je napadla ta mehurčkasta golazen, in po nesreči čisto v najbolj neprimernem času. Danes je tako zamudil prijateljev rojstni dan, ki se ga je takooo veselil... ampak ta problem sva še nekako rešila, ker sem mu dovolila, da si je prisvojil darilo. Se je takoj malo pomiril. Drugi, in seveda, veliko večji problem je pa ponedeljek, ko naj bi šel z vrtcem na morje... in takoooooo se je veselil tega. Ampak puške v koruzo pa nismo vrgli. Pridno jemo sirup (sigurno je precej sladka zadeva) in se mažemo z neko cinkovo žavbo in čakamo na pvi posušeni mehurček. Zaenkrat še brez uspeha... še kar poganjajo, kot gobe po dežju. Ampak mogoče se nas bojo pa jutri usmilile in nehale rasti.

Potem pa tri tedne počitka in jovo na novo z našo princesko.

Danes popoldne, ko smo bili zunaj, sem gledala našo malo pošastko, ki je v tem času ratala prava mala damica, in sem sklnila, da bom risala gosjo pastirico. Ker je s tisto palico, ki jo je ukradla Packu, racala po Ferantovem dvorišču in edina stvar, ki ji je mankala, so bile tri goske, ki ubogljivo racajo za njo. Ampak načrti so se malo izjalovili, pa ne preveč. Gosja pastirička pride na vrsto jutri, pojutrišnjem, enkrat definitivno, danes zvečer so me pač dajali spomini na zadnjo polno luno.

Kavica in gledanje oblakov, poslušanje dežja... lepi spomini, ki se morajo ohranit, vsaj še za nasledne tri tedne, ko bo spet polna luna. Verjetno brez kavice in oblakov in brez strel, ampak luna pa pride. In to je edino kar je pomembno.

Densy me je tagala in še sanja se ji ne kakšen problem je vnesla v moje življenje; 7 stvari, ki jih imam rada moram napisat,zdaj moram pa glavo zalavfat in začet razmišljat.

1. Svoja otročka (verjetno jih ne morem štet za dve točki)

2. Pacek (skoraj ga moram napisat, čeprav mi miljonkrat živce požre)

3. Janko (Čeprav se je odločil, da on v kletko več ne gre, kar pomeni da moram imeti nujno vsa okna zaprta .... še dobro da ni zunaj prevroče)

Počasi se bližajo problemi ...

4. morjeeee

5. risanje, slikanje ... čeprav se zadnje čase to nikjer ne vidi

6. sonček, poletje in poletni topel dežek, ki ima vonj po pregretem asfaltu

7. tukaj bi si pa želela, da bi lahko napisala svojega vilinčka, pa sva se včeraj skregala, tako, da se mi res ne sanja kaj bi lahko sedma stvar bila...

Tagam pa moi, vađajna, kameleonka, jana,

Ampak res. Mislim, da sem padla v ustvarjalno črno luknjo, pravzaprav niti ne samo v ustvarjalno, ampak v vsesplošno. Sedim tukaj na kavču in razgljabljam, kaj vse bom naredila in kaj vse bi morala naredit... in to je to.

Ko pa pride do tega, da bi morala vstat in iti v kuhinjo pomit posodo, ali pa prijet čopič v roke, si pa hitro najdem en izgovor, da obsedim pred računalnikom, magari je to samo pasijansa. In še nikol nisem tako zavzeto maile gledala... samo da mi ni treba začet delat. Čista kriza!

Današnji dan je.... v bistvu si sploh ne zasluži, da bi se ga omenjalo. Plan je bil tak; vsedem se v avto in se odpeljem... nekam,verjetno na morje, ali pa nekam kjer je voda... samo da Ljubljana ostane daleč za mano, okrog mene zelena barva, pred mano pa šumeča voda. To je edino kar sem si želela. V resnici pa sedim pred računalnikom, boli me glava in sovražim vse okrog sebe, in to samo zaradi tega, ker sem včeraj preden sem šla spat rekla: "Sam še mejle pogledam". Pa tako lepo bi lahko bilo... lahko bi samo ugasnila računalnik, danes ga pa sploh prižgala ne bi in zdaj bi z mirno vestjo bila že... nekje. To ti je čar samostojnega poklica; nikoli delat načrtov, ker se itak ne bojo uresničili.

Danes je pa Prljavo kazalište...jupi!!! Upam samo da ne bo deževalo zvečer.

Celo jutro sem razmišljala o nečem, kar moram nujno napisat, zdaj sem pa prišla domov, se vsedla za računalnik, odprla tole, da bom začela na dolgo in široko o tem pisati, pa evo...tudi sanja se mi ne v čem sem tako zavzeto razmišljala celo jutro.

Ob 8h zvečer ali ko otroci zaspijo.... in o čem pišem? Na mesto, da bi žurala, fantazirala ali pa karkoli počela, pišem o otrocih, ko še ne spijo. Čeprav danes je sobota in... no danes bom malo prej kot ob 8h pisala o svojih razgrajačih, vilinčka bom pa pustila ob strani, da mu ne bo greben preveč zrastel, če se bo slučajno znašel med vsemi temi ohi in splohi, o katerih ne bom pisala, o njemu. 

Nazaj k mojim gavnarjem.

Sobota je čas, ko se naša kuhinja spremeni v bojni tabor in blagor se tistemu, ki jo po naših  pekarskih podvigih ne vidi. Ta trenutek se še sama sebi smilim, ker bom morala, prej ali slej,  stopit vanjo. Danes je bila na sporedu rabarbarina pita... spet. Prvič, ko sem jo letos delala, mi je tako genialno izpadla, da je ni hotel nihče jest in je cela ostala meni (bila enu mičkenu prekisla za okus mojih sladkosnedcev). No to rundo mi to ni ratalo, čeprav mi je Brin ves čas razlagal, da je on ne bo jedel...no, na žalost se ni tako izteklo.

Dež, Rosa, Brin in Pacek.... enostavno mi zmanjka prostora še za dežnik. Ampak, če po pravici povem, itak nikol nisem dala kaj dosti na ta pripomoček, ki v največjem primeru samo kmplicira življenje...vsaj meni. Če se spomnim svojih srednješolskih dni, sem imela zelo lep sončno rumeni dežnik, ki sem ga sicer rada nosila okrog, samo odprtega pa nikoli nisem imela. Me pač dež nikoli ni motil in po njemu sem imela zmeraj tako lepo skravžljane lase... No zdaj mi vsaj ni treba iskat razloga, zakaj nimam dežnika... imam pač premalo rok. Rezultat tega pa je, da se imamo fino, skačemo po lužah, mokri od nog do glave in žanjemo zgražanje starejših gospa. Pa v bistvu ne vem zakaj; v vsakem primeru bi prišli mokri domov, zakaj se pri tem ne bi še zabavali.

Ko se je Rosa rodila, sem rekla, da je ne bom nikollll, ampak res čisto niiiiiiikol oblačila v roza... pravzaprav sem to rekla precej preden se je rodila, ker sem se takrat, ko sem ji kupovala oblekico za odhod iz porodnišnice, morala precej namučiti, da sem vse tiste roza oblekice pustila na miru. Pa še to sem jih samo zato, ker v resnici nisem vedela, da bo punčka. No,saj sem vedla, samo, kaj pa, če slučajno ne bi bila?

Ampak tapravi zametki moje roza mrzlice, so se začeli decembra, ko sem prvič v življenju zavila v BTCjevo Zaro in notri našla dojenčkast oddelek. Mislila sem, da semi bo zmešal. Še dobro, da sem v eni roki nosila njo, ker tako nisem mogla pobrati vsega kar je bilo na policah.

Saj če zdaj za nazaj pogledam, so bili edina uporabna stvar čevelčki. Vse ostalo so pa oblekice za porcelanaste punčke, ki krasijo polico nad kaminom, ne pa se plazijo po vseh štirih in razmetavajo smeti.

Ampak zdaj, v tem toplem času, pa s ponosom razglašam, da sem dosegla višek svojega, se pravi, Rosinega roza obdobja. Bol roza kot je, ne more več bit! Piko na i, pa so dali čeveljčki, ki sem jih našla pri Massu, ki so pa tudi višek vseh viškov v kičeraju.

Enostavno popolne so; roza, posute z bleščicami, pa še gumijasto rožico imajo na vrhu. Saj so imeli tudi take ki so bile posute samo z bleščicami pa take ki so bile brez bleščic....ampak zakaj si konec koncev ne bi privoščila vsega v kompletu, saj bo tako ali tako se prehitro prišla do pubertete in obdobja, ko bo edino kar bo hotela dat nase, črna barva.

Moi, razvadila me boš s temi nagradami. Ena nagrada na mesec...če je nasledni mesec ne dobim bom užaljena in skregana s tabo ;)
In ti jo jaz tudi podarjam, čeprav sem bol škrta z komentarji, ampak taka pač sem ;)
Dajem jo pa še: Kameleonki, Vađajni, Vixici in Maji in Poloni

Rosi sem za prvi rojstni dan kupila peskovnik školkico, da bi ona na balkonu delala potičke, jaz pa imela mir, brala knjigo in uživala v sončku. Če sem čisto poštena sem ga v resnici sebi kupila, čeprav imamo zdaj poleg stanovanja polnega dlak, še stanovanje polno mivke, pa s tem ne mislim da imamo dva stanovanja, čeprav je svinjarije precej več kot za dva.
V glavnem, zdaj ko je toplo ima, kot vsi ostali, v drugi polovici školjke vodo za čofotanje, in v tej vodi je danes pristal moj fotoaparat.
Eden od razlogov, zakaj je dobila peskovnik je tudi, da bi potem, mogoče, pustila na miru zemljo in rožice, ki rartejo v loncih po stanovanju in moj bodoči bohotni vrt, ki naj bi ratal na balkonu. Ampak včasih se kakšni načrti pač ne uresničijo. V glavnem poleg rastlinic ki so že v loncih imamo trenutno še polno jogurtovih lončkov poganjajočih buč takih in drugačnih, melon...a sem že povedala da se obsedena z bučami?...fotoaparat v vodi.
Kot skrbna mama, ki hoče posneti prve korake svojega mladička... v sanjah. Resničnost je bila malo drugačna. Rosa se je odločila, da ji še na kraj pameti ne pade, da bi se postavila na svoje lušne male kračke, in je s svetlobno hitrostjo, seveda, po vseh štirih odbrzela k mojebu bučjemu vrtu in seveda zagrabila najlepšo bučjo rastlinico, edino svoje vrste, ki je prišla ven. In kaj mama naredi, sploh če v eni roki fotoaparat drži? Pametna jaz sem skočila za njo, odložila fotoaparat, valjda, na tla in reševala in popravljala lonček z mojo presveto bučkico. V tem času pa je moja razposajena bučka vklopila radar in spet s svetlobno hitrostjo odbrzela do genialne elektronske igrače, kateri je bilo seveda na smrt vroče in jo potopila v svoj čudoviti bazenček.
Ampak mogoče bo pa še delal, ko se posuši, saj računalnik tudi ni crknil ko ga je dež zalil...

Rosa je shodila!!! No ni čisto tako, okrog šiba še vedno po vseh štirih, ampak danes v Tivolju, v peskovniku je naredila svoje prve korake in to ji je bilo tako všeč, da se je po treh korakih krohotanja, vrgla na glavico v pesek, in ko je to ponovila tretjič, sem se odločila, da je bolj pametno, da gremo domov še pred spoznanjem da ni cilj hoje, skok na glavo.

Ko smo pa prišli domov, se je pa Brin odločil, da je že skrajni čas, da ga narišem. Problem je bil edino v tem, da risala nisem že več kot deset let. Ampak, kar si mali princ zaželi to dobi...no, ni čisto tako, samo dobro se sliši, in konec koncev, zakaj pa ne bi spet začela risat, in če so moji otroci zaradi tega še veseli... trikrat hura.

In da bi si zagotovila, vsaj 15 minut, približno na miru sedenja, sva se odločila, da bova risala en drugega. In moram rečt, da sem kar presenečena sama nad sabo, še celo zdi se mi, da mu je malo podpoben.

Je pa tudi mama ratala krasna.

Najbolj lušten je bil, ko je rekel, da mi mora narisat samo še visoke petke, potemje pa končal. Ne vem od kod mu to. Zgleda da si bom morala kakšne kupit. Žepri šminkanju sem ugotovila, da je zelo zadovoljen, ko se našminkam... Visoke pete pa šminka, še malo pa bo prijavil da moram še minike začet nosit!

Odkrila sem najboljše preživljanje sončnih dnevov.

Tivoli, travniki še niso pokošeni in na njih kraljuje na miljone ivanščic in drugih travniških rožic. Natančneje; Tivolski grad in zadnji travnik pod hribom je trenutno naš vsakdanji cilj.

Mama leži v travi, čita knjigo, uživa v sončku in pozabi na ves svet okrog nje... no sem pa tja se spomni na dva paglavca ob sebi, ki rogovilita se pretepata, kopljeta luknje in iščeta miške, ali kar koli že iščeta. En od njiju vsake toliko časa malo zalaja, saj mora pokazat kdo pri naši hiši je šef ali pa vsaj kakšen hud pasji čuvaj je.

Potem pa spet na delo veselo; izobraževanje naše najmlajše princeske, čeprav je potem končni rezultat daleč odprincesjega videza.

In ko mama spet pristane na zemlji, najde svojo malo princeskico, kako vsa srečna veselo grizlja zemljo iz koreninic travniških rožic, saj konec koncev Pacek to tudi počne. Le kdo si nebi želel takega požrtvovalnega pomočnika pri vzgoji.

Madona gre hitro čas. Saj vem, da sem to rekla tudi v nedeljo, pa kaj moram, če se še nisem premislila. Malo trapasto je, da v torek pišeš o soboti, samo kaj pa naj, ko pa gre čas tako hitro.


Sobota, polna luna, Križanke...ok,bil je rave party, ali kakorkoli se temu zdaj reče...ampak vseeno Križanke imajo svojo moč, kozarček vinčeka ...ali pa dva, modri vilinček in ples do jutranjih ur. Lep ples in še bodo sobote...pomlad je in sonček je prepodil dež.
Nedelje so potem malo težje, samo so pa sobote lepe.

Kako čas hiti. Rsno sem islila da me ni bilo tukaj samo kakšne tri, štiri dni. oridem pa do tega, da se zadnji blog napisala pred desetimi dnevi. Ja no, sonce sije, Roso razganja od energije in rožice rastejo ... kako naj pri vsem tem ne spregledam da tudi čas teče.

Sonček sončeksonček sončeksoooončrksončeksončeek sonček sončeksoooooooončeksončeksončeksonček sončeeeek je!
za tiste ki ne vejo; tole je moje prepevanje.

Včeraj je bil en hujših dnevov v mojem življenju, ampak to itak ugotovim vsakič, ko moja glava misli da je blazno zabavno, če boli. Vseeno pa je bilo včeraj malo drugače, kot ponavadi. Poleg tega da me je bolela galava, sem mislila da sem še ob računalnik, groza na kvadrat. Je pa zato danes toliko lepše.
Kaj se je zgodilo? Seveda je spet kriv Pacek. Kdo pa drug? Morala sem ga peljat ven, in takrat, ko glava boli, ne more delat, in tako sem pustila okno, točno nad računalnikom, rahlo priprto in točno takrat, ko smo šli mi ven se je ulilo. In komu sploh pade na pamet, da ob takem vremenu sploh odpira okno!!!
No, ko smo čez deset minut prišli domov, je bil tukaj še nekdo ki je bil približno enako premočen kot mi. verjetno si je predstavljal; če oni lahko brez marele strašijo po mestu, lahko tudi jaz malo skačem po lužah. Bil je moker kakor da bi ga potopila v banjo polno vode in definitivno ni več delal.
Ampak danes zjutraj; glava več ne boli in računalnik spet dela, dež sicer še pada, ampak svet je vseeno lep ;)

A kavo tudi lahko molji napadejo?

Danes zjutraj, ko sem peljala Packa na njegov nujni jutranji obhod, je do moje trde buče šele prišlo dejstvo da so prazniki. Razumi to kot; panika....prazen frižider....zaprte trgovine. Pa sem se malo pomirila in sem si rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Bom vsaj imela razlog, da preverim kaj imam skritega po kotih omaric in česa mi, moje množične domače živalice, molji, še niso pojedli. In tako sem pomirjena prišla domov, z načrtom kako bom iz tiste pol kile moke za katero sem še vedela da obstaja spekla kruh, skuhala juhico, potem se pa veselo lotila polic in preverjanja kaj bomo jutri jedli. In začuda mi je načrt začel precej dobro uspevati; juha se kuha, kruhek lepo vzhaja... kaj če bi za spremembo naredila makovke? Enkrat, nevem več zakaj, mislim, da sem hotela naredit makovo potico, sem ga kupila in da bi vsi videli kako urejena gospodinja sem sem ga pretresla v prazno neskafejovo posodico, z namenom, da bom enkrat naredila lepe nalepkice. No danes je posodica, seveda brez nalepkice, z vsebino romala v koš in makovke so bile narejene brez maka in kar v enem kosu. Pa tudi za pregledovanje ostalih vsebin mi je nekako zmanjkalo volje, ker itak vem, kaj bi bilo najbolj pametno, da naredim; pod police namestim vrečo in vse pometem vanjo, fajn zavežem in... papa, ampak jutri je še en dan.

Tale kavica je pa za to, da jutri ne bo tak zaspan dan, kot je bil danes. Čeprav Rosica in Pacek tega na žalost ne razumeta in jima je precej vseeno, če sem se odločila, da je danes dan, ko je treba delati čim manj, če že ne nič.

Brinček je šel spet malo v moško družbo, in tako sva z Roso ostali sami z enim kužkom, ki se mu dogaja strahotna krivica...spet...ali pa mogoče še vedno. Kakor koli, večno nesrečni Pacek.

Končno je posijalo sončece zlato, in ker bi bil greh tak dan preživeti pod streho, sem popokala dve tretine mojih preostalih otrok in jih zvlekla v Tivoli. Ker pa je Pacek, petnajst minut pred našim odhodom, prišel iz teka čez Rožnik, smo šli lahko kar takoj na igrišče, kjer ima nalogo, kot strašni pes čuvaj, paziti na voziček z vsemi otroškimi zakladi.
To me tudi še zanima, kako bomo tovorili vso to robo enkrat, ko ne bo več te kočije.

Voziček parkiran, Pacek privezan zdraven na klopico, midve pa dva metra stran na pesku pri toboganu. Tako lepo glasbeno spremljavo smo imeli: jokanje, cviljenje, lajanje... Pokazal je vse znanje svojih čarobnih glasilk in svoje nastope še stopnjeval, ko je videl, da se kdo približuje njegovemu odru. In ko je končno le prišel do sklepa, da smo ljudje najbolj nemogoča, trdoglava in neumna rasa osončja, ker ne razumemo, da bi se ON, v bistvu, moral prav tako igrati na toboganu in pa kopati rove v pesku, se je užaljeno usedel na klopico in zviška gledal na vso to nižjo raso, ki ga ni razumela.

Par tednov nazaj, ko je Brinček še sam hodil na igrišče, midve sva se pa spehajali zunaj ograje in pasli našega nesrečneža, so se mu pa za trenutek odprla nebesa in uspelo se mu je izmuzniti med vse tiste krasne otročičke. Mojo dojenčico sem pokrivala, ji nekaj čebljala in to je naša brihta izkoristila. In ko sem se vrnila nazaj na zemljo, sem opazila polno zgroženih pogledov, Packa pa nikjer. In ker je ene plus ena dve, mi je bilo takoj jasno kje bi ga bilo pametno iskat. Pa ne, da bi se otroci kaj dosti sekirali, starši so pa popolnoma druga zgodbica, ki pa našega nadebudneža ni kaj dosti zanimala.

Odločil se je, namreč, da bo odplesal Labodje jezero in za oder si je izbral glavno trdnjavo z toboganom. Pokazal je vse kar zna, in verjetno bi še kaj, če ga, grda grda jaz, ne bi tako grobo prekinila in odpeljala z igrišča.

Danes imam pa jaz eno vprašanje? Ali je mogoče katera opazila da števec obiskov ne deluje? Ali se to dogaja samo pri meni?

Moji otročki odraščajo s svetlobno hitrostjo. Brin, za njega je prvič, in še en fantek se trenutno sama igrata na dvorišču. Kot smo se mi včasih. Plezali po kleteh in razbijali šipe... me prav zanima koliko časa bo trajalo, preden bo spet prva šipa razbita.
Rosa pa z Packovo podporo veselo brska po smeteh.

Včeraj sem imela en hecen pogovor, z enim gospodom. Na dolgo in široko mi je razlagal, kakšna naj bi po njegovem, morala bit ženska. Najbolj smešno se mi je zdelo, ker je začel s tem, da mora bit čista....OK!? kar koli naj že to pomeni ... ampak ... haloooo...bogve s kakšnimi ima opravka. Potem, ženstveno je da je našminkana... ajebatga...pač nisem ženstvena, pa seksi je, če ima nalakirane nohte...pa nisem mogla bit več tiho in sem mu razložila da na žalost nimam nalakiranih nohtov ;) in je spustil kriteri na samo urejene nohte... kakor koli, nasmejal me je in moji nohti so daleč od urejenosti; štirje so zlomljeni ostali pa živijo nekako vsak posvoje in se ne ozirajo na dolžino svojega soseda. Če bi me pa ta gospod videl še danes proti večeru, ko sem odplaknila Roso in peljala še Packa na večerno lulanje :)... Raje ne pomislim, kaj bi si mislil, saj se je na mojem puliju bohotil cel današni Rosin meni... se mi pač ni ljubilo preoblačit po vsakem hranjenju ;) in če komu kaj ni všeč, naj pač pogleda stran.






Tole je pa za Majo, ki si je želela videt Brinovo Zaspančico, malo na večje .

Kaj se bolše sliši? Spomladanska utrujenost ali ustvarjalna kriza? Kakor koli rezultat je isti. Čeprav če bolje poislim; saj bi risala, samo se mi mize ne da pospravit in nimam prostora... to se pravi da mora biti pomladanska utrujenost ali pa pospravljalska.

Tale risbica je nastala za Brina ko sem bila z njim noseča, in ker bo danes on glavni igralec sem si jo dovolila uporabit. Da ne bo preveč pusto.

Brin in ena njegova punčka iz vrtca, sta se že pred časom zmenila, da ko bosta dovolj stara, se bosta pa poročila. Ona bo imela dolgo obleko, on pa klobuk. In zadeva je bila stoprocentno resna, in tako sta o njej tudi govorila, in za to so vedeli čisto vsi, vključno z vzgojitelji.

Včeraj me je pa njena mamica vprašala, če mi je Brin povedal, da sta se razšla, in da zdaj nista več niti prijatelja, ampak sta KOLEGA. Saj ne moreš ne da bi se smejal. Hvalabogu mi vsaj pred Brinom ratuje ostat resna.

Ko smo prišli domov sem Brina vprašala, kaj je zdaj s Tajro in zakaj sta se razšla. In mi je lepo razložil, da je Tajra ratala tečna, in da je njemu zdaj všeč še Hana, in da zdaj rabi mir, da bo malo razmislil s katero se bo poročil. In potem sem ga vprašala, če je Tajra potem še vedno v igri, in je rekel da je, samo da rabi mir in čas za razmislek. In to pri petih letih. Kaj jaz to gor spravljam? :)

Torta je "uspela". Mami me je sicer spraševala če je notri kava, ker se ji zdi, da ima malo poseben okus. No, mogoče je res mičken zagrenila, ampak pri naši hiši smo trije, pravzaprav štirje, ki jih to ni motilo, meni se je naravnos prav fantastična zdela, celo tisti "kavni" okus ji je pasal in ne vem zakaj bi se potem morala sekerat zaradi mami.V glavnem, pihnili smo prvo svečko, prvič smo sami jedli... in ugotovili da so ena usta definitivno prmalo za dve rokici.

Definitivno ni moj dan. Utrujena sem, jezna sem na... niti ne vem kako bi mu rekla, pa še torto št. 2 sem zažgala. Boga Rosa. Upam da se bo dalo kaj rešit, samo počaaaakat mooooram da se ohladi. Tisto hudičevo eno svečko pa že mora pihnit. Valda sem sposobna narest eno torto, porkaduš!!!!!

Danes sem hotela še kakšnega laboda narisat, pa bom prepustila to kakšnemu drugemu obisku Bleda. V glavnem plan je bil tak: futranje labodov, sprehod okoli jezera in potem tona kremšnit... ampak včasih stvari ne grejo po načrtu. Parkirali smo pri štadionu in tam imajo eno majhno ampak blazno luštno otroško igrišče. Ni šans da bi človek otroke z lahkoto spravil ven. Je pa dobra stran tega da sem videla svojega seksi gospoda s skravžljanimi laski v elanu ;) Po malo več kot pol ure prepričevanja in obljubljanja, da bomo itak prišli nazaj ker imamo tukaj avto parkiran mi je končno uspelo Brina spravit ven iz te otroške kletke igral. In prišli smo do jezera in ugotovili, da smo pozabili doma kruhka za labode. In PACEK.....grrrrr. Požrl mi je vse živce, in teh imam kar precej. Zmešalo se mu je, ko je videl toliko račk... in kako krasno bi bilo šele zadavit enega laboda, tak fajn vrat imajo, njami, prav paše v gobec.... katastrofa. čisto se mu je zmešalo in potem še vsi kužki na špagi (na žalost je alergičen na kužke na špagi), in kar na enkrat ni več vedel v katero smer naj raje vleče in laja. Težka odločitev.
Sem pa jedla najboljši jogurtov sladoled na svetu. Bomo šli mogoče jutri kar še na eno kepico, saj je v bistvu čisto blizu.
Po vsemu vlečenju Packa stran od pernatih živalic na eni strani in kužkov na drugi stani mi je seveda zmajkalo energije za okrog jezera in hvala bogu nisem naletela na kakšno preterano ugovarjanje, sem pa ostala brez tiste tone kremšnit, ker ob jezeru mi je Pacek s svoji vzornim vedenjem vzel vso voljo do tega, da bi se z njim kje parkirala, ko pa smo prišli do ene luštne slaščičarne , ki je bila na poti do avta, pa Brina nisem spravla notri. In tako so moje kremšnite splavale po vodi in več kot deset let me ni bilo na Bledu.
Sledilo je še igranje na igrišču in pa končno pot domov, na kateri smo se hoteli ustavit še na letališču, katerega pa nikjer ni bilo. Ne vem, samo, s štopom je vse bolj enostavno zgledalo. Nadaljne poti raje nebi komentirala, ker se je hvalabogu dobro končala, in še dobro, da obstajajo Redbuli.
Doma nas je pa čakala še peka torte. In taka dobra torta mi je ratala, mislim oblat, do torte še nismo prišli.In butasta butasta jaz sem jo nesla na hlajenje na balkon. Ne vem zakaj stalno pozabljam, da imam doma najbolj bedastega požrešnega psa na svetu, in trenutno se odločam ali imam še toliko energije, da grem pečt še eno torto. In glede na to da ima Rosaj jutri rojstni dan niti nimam kakšne velike izbere.

Ja, no... čas gre prehitro naprej. V resnici sem mislila, da me samo dva tri dni ni bilo tukaj. I jutri gremo na Bled. Prvi izlet z otroci. Imam kar malo treme, Rosa nima pojma, Brin se pa tako veseli. Pa labode bomo futrali in kremšnite jedli, ko pa pridemo domov, bomo pa še torto za Roso naredili. Sploh se ne spomni kdaj sem bila nazadnje na Bledu in v bistu jaz tudi že komaj čakam. In ne morem verjet, da bo v nedeljo Rosa imela eno leto. Hitro gre čas.

Sobota zjutraj... in tak mir, pa še sonček sije in toplo je že. Brin si je zaželel mal moške družbe in je za čez vikend šel v "Ljubljano" kakor on temu pravi. Takrat ko je pa pri meni, je pa "tam kjer midva živiva". In nekak se mu ne da dopovedat da je to tudi Ljubljana. Rosa pa spi. Čisti čudež, ampak tudi te se še dogajajo. In meni ni treba sesat, da je nebi zbudila, in tako uživam na kavču, pijem kavico in klamfa po tipkovnici. Idealno sobotno jutro.

Moi ima prav. Moj živalski vrt mi res ne da dopusta. Rosa se ima za vrtnarko, in njen vrt je nesrečni fikus, ki ima od intenzivnega kmetijstva rahli primankljaj zemlje, Pacek je nesrečen, ker zunaj pada dež (hvala bogu ne mara dežja) in ima višek energije, ki jo usmerja v cufanje vsega živega, kar se mu znajde pred njegovo njuško, Brin se je pa odločil, da je že skrajni čas, da se začne barvat perhe. In med vsem tem sesanjem zemlje, poberanjem in reševanjem stvari pred Packom, sem imela celo čas za rahlo štefnanje po omari. V večini omar se še najdejo stvari, ki so bile tja položene pred 20 ali več leti. Počasi sicer reduciram, ampak reeeeeeeees počaaaaaaasi. In danes sem našla tole:

Največji šok sem pa doživela, ker je notri še cela žarnica. V bistvu je že prava starina. Me prav zanima koliko ljudi je na svetu, ki se lahko pohvalijo da imajo doma še te žarnice. Res je da se je ne upam poskusit uporabit (v bistvu bi bil to pravi greh), se bom pa raje hvalila z njo.

Tole so pa Brinova jajčka.

V bistvu sva jih začela delat že včeraj, samo mama je tako dobra kuharca, da ji je počilo vseh deset jajc in tako sva pobarvala samo štiri, ki so bila najmanj počena. In danes, mama ponovi vajo. Se moram kar pohvalit, samo dva jajčka sta počila. Upam pa, da so kuhani, ker sem tako pazila na to, da ne bi preveč vrelo. In potem tole popanje fantastičnih nalepk ... Tukaj sem pa na Brina ponosna. Kakor se je loteval zadeve, in jih mečkal po rokicah, mi je čisto neverjetno, kako so tiste stvari na koncu vseeno pristale na jajcih ... pardon, perhih, in to celo v obliki nalepk.

Po moje si bom spet mal pavze naredila. Sem v ustvarjalni, ko bi bila samov ustvarjalni krizi..., sem v vseh možnih krizah sveta. In čisto nič ne morem naredit, da bi se spravila ven, razen da se zavlečem v en kot, se smilim sama sebi in si ližem rane, ki sem si jih po svoji genjalni pameti zadala sama.

Jutri imam rojstni dan. Zdele sem pa prišla iz maminga kosila. Starši so me napili, to se pravi, z dovoljenjem sem enu mičkenu alkoholizirana ;). rosa je pravkar utihnila in zaspala Brin nekaj riše... enkrat bo šel spat.... in jaz se imam fino.

Zgodba s premagovanjem spanca s torticami in marcipanovimi ploščicami se ni zakjlučila prav po mojih planih. Pri vsej tisti množiči cukra, sem uspela pojest samo eno srotasto tortico in ob enajstih omagala in šla, sicer mal z slabo vestjo, spat. Sem se pa tolažila z dejstvom, da se mi vsaj ne bo treba zagovarjati pred Brinom, ker ni za njega nič ostalo.

I zjutraj sem doživela šok v obliki; "Mami kaj je bilo pa tukaj notri?" In še preden se odprla oči in videla za kaj gre, sem se že tolkla po glavi, budalabudalabudala, vse sem pustila na mizi, namesto da bi spravila v hladilnik, in požeruhu na štirih nogah, so se ponoči odprla čokoladna nebesa. Za zahvalo, ker sem mu nudila toliko nočnega ugodja, se mi je pa na jutranjem sprehodu še povaljal v slastno smrdečem govnu. Inpotem pravijo, da se po jutru dan pozna; tokrat se hvalabogu ni.

Včasih je treba delat... in glede na svoj red, ki ga imam, ta včasih zelooo resno jemljem in če se le da, ga prestavim na naslednji dan. Ampak včasih pač pride tudi dan, ko vseh "jutri" zmanjka in takrat teče kava v potokih, apak to ni nič, v DMju sem našla guarana kapsule, človek sploh ne rabi več spat. No, vsaj ponoči. Dan je čisto druga zgodbica, posebej če sta glavna igralca Brin s svojimi večnimi zakaji in Rosa ki si je v stanovanju polnem rož odločila kmetovat. Ampak risanka se je pravkar končala, ... pravljica in Brin gre spat. Potem me čaka še ena noč garanja, ampak vsaj brez večnih zakajev in zatojev. V bistvu ne razumem zakaj ne more z njimi počakat na normalni zmeden dan.
Danes zjutraj sem šla v trgovino, predvsem zato ker mi je zmankalo kave, domov sem pa prinesla v eni roki Roso v drugi roki pa vrečko ki je po moje imela najmanj 20 kil (pol se pa naj grejo moški mačote). Prinesla sem zemljo za rožice, pa sadje pa mleko, pa... sicer same pomembne stvari, ampak kave, edine stvari, ki sem jo šla res iskat; TO PA NEEE!
In tako sem zdaj otroka pospravila v njune predala, vzela Packa in odmašerala v Maksi po kavo. Ker se pa seveda ne spodobi, da bi vzela samo tisto stvar, ki sem jo šla iskat, in seveda ker sem boga, samska, neprespana mama, ki jo čaka vsaj še ena noč dela sem si morala vzet še mal cukra, ... velik cukra.... Ze vidim, jutri zjutraj bo Brin spet spraševal: Mami kaj je bilo pa tukej notr? in mama bo farbala, pa iskala izgovor, zakaj je bila tako kruta, da ni mal dobrot pustila še otrokom ...

Pa še to: tole stran, ali kakorkoli se že reče posvečam Poloni ;) Čisti dolgočasni tekst, brez ene same risbice...

Se splača mal pavze naredit. Potem takoj dobiš kakšno nagrado :). Saj bi spet zapela, samo potem se bom začela že ponavljati. Moi hvala za nagrado, in da jih ne bom samo dobivala jo bom tudi jaz malo poslala naokrog. Da pa ne bojo vse enake, bo tale pikapolonica kar pravsnja stvarca za to.





Dam pa jo (čist mešano, in ni niti po abecedi niti po čem drugem)
Moi
Poloni
Slovonu
Vađajni
Cassie
Kolibri

Ptički pojejo .... sonček sije... Rosa že dolgo ni bila tako nasmejana, kot je danes .... samo Brin je mal z levo nogo danes vstal. V povpečju ... ekstrenmo dobro jutro. Sploh, ker je mama evforična, a bi jo najrajerazgnalo.
V bistvu se to niti ne tič prebivalcev nasega razmetanega otočka štiri nadstropja nadmorske višine, ampak je pa fino. Ali pa mogoče tudi se; Glavna akterja današnje zgodbice sta dva akvarelčka, ki konec maja dobita noge, ali pa krila... ali pa plavutke... no tako daleč s seznanjanjem pravil še nisem.









V glavnem odpotujeta v daljne kraje, na drugi konec sveta.
In mama je tako ponosna na svoje otročičke...

Faza: krizeranje, ampak to ni več zabavno.
Bom pa probala ponovi ti tole: Ko bo Rosa tako velika, kot sem bil velik jaz, ko sem bil še majhen kot velik dojenček, bo tudi znala ze govorit.
Po moje, sem ene par velikih in majhnih na žalost, v tej množici pozabila, ker ta monolog je trajal kar ene petnajst minut, bil je pa za počit.

Faza; problemi; Packa sem pozabila pred vrtcem, sicer ne za dolgo, za to je že poskrbel. In kakšno užaljeno tuljenje je poslal za mano. Edina dobra stran vsega tega je da bom mogoče končno mal shujšala

Definitivno je prišla pomlad. Mogoče ne po vremenu in datumu, čeprav je tudi to zdaj bilo. Mislim veme. Nekdo me je s kladvom udaril po glavi in stlačil v milni mehurček in zdaj lepo flafutam tam nekje, levo desno, gor dol ... koga briga.

Se dobro da moški ne berejo babjih čenč, upam da ne, ali pa vsaj večina ne. je pa luskan; tople učke, skravžlani laski in pa lep glas in iz mene je ratalo tole:

Hipnotizirana petnajst letnica z Startas supergami in Toper ruzakom, ki hodi okrog kakor, da bi jo nosila luna. Še celo z mami se spet kregam, kakor v puberteti. Čista ludnica na kubik.

Pa da ne bo pomote; nikol nisem bila tako suha, mam pa izgovor zakaj sem si pavzo naredila. Čeprav ne vem čisto dobro v čemje tukaj povezava, ... pa še enkrat, koga briga.

Več kot dest dni..., tole je pa bilo zabušavanje. Grem risat

Slaba pa, da pozabiš spet strešice pisat nad Šji, Čji in Žji

Dobra stran tega, ce malo "pozabis" na svoj blog, je ta, da imas potem veliko dela z branjem ostalih blogov

Tale naša stalno nekaj brbra pa čivka. V bistvu preverja kaj sta jo Janko in Pacek naučila. Ampak danes je pa resno začela z MAMMMA. Oh kok jo je lušten poslušat.

Ne splača se bit preveč pridn. Brin je bil, in je, tako priden fantek, da razen tega, ne vem kaj naj o njem sploh napišem. Ko je bil dojenček je spal jedel in se smejal, potem ko se je začel igrati, je pa sam sebe tako zamotil, da za njga v bistvu sploh vedeli nismo. Samo vsake toliko časa se je preverilo, kje je in to je bilo to. DEFINITIVNO pa ni grizel in cukal.





Pri tejle naši, se pa že zdele vidi da je babnica. Ji daš verižico okrog vratu in ji rečes kok je leeeeepa, ona se pa začne krohotat in zverat. Pa šele deset mescev ima, kaj bo šele ko bo imela 15 let.


Ampak do takrat bomo še malo poslušali naš hišni zborček. Do zdaj smo sicer imeli duet, ampak Janko se je oddločil, da je konec z zapostavljanjem najmanjših članov, in da bo on če že nič drugega sodeloval vsaj pri pevskih vajah. In tako naš goli ptič prepeva arije in tekmuje s Packomv pevskih sposobnostih.

In takrat ko sta tadva na višku, celo še Rosa utihne. Ampak to verjetno bolj zaradi tega, ker sta tako glasna, da se nje niti sliši več ne.

Nagrado sem dobila, jupijupijaja (tole sem zapela, pa ne se sekirat zmeraj sem bila brez posluha)
Moi hvala!

Brin je šel pa malo v moško družbo. In če ne štejem seveda mojih dveh živalskih samčkov, sva z Roso spet začasno v klubu vražjih babnic. In ker mlajša gospodična misli, da mora določene besede (kot je naprimer vražje) jemati dobesedno so rezultati največkrat kar zanimive sorte.

Na primer. Danes se je odločila, da Brinu, kot edinemu, ne sme pripadati izključna pravica do naslova sodobnega umenika, ker je tudi ona tukaj. In, da za nameček, zna svojo umetnino spravit v računalnik kar sama.

In raje ne vprašajte kakšna je bila okrog ust.

No, tole je pa edini resni moški primerek v naši hiši, ki spet razmišlja: A me bo končno že pustila, al me misli spet nagnat?!

Delo pomirja, sam Pacek se mi pa še vedno smili in zgleda, da je to ugotovil in zdaj se že bohoti na postelji, zdraven pa z enim učkom pogleduje, kdaj se bom spomnila, da tam nima kaj iskat.

Oa bo Brinca moral še malo počakati, ker ga je prehitel milionar. Kako postati milionar v minuti; nikoli ne bom razumela kako lahko nekdo bere take stvari, oziroma kako jih lahko kdo resno jemlje (pa brez zamere). Povzetek je tak: prebereš uvod, prebereš še nekaj, ali pa mogoče celo knjigo, razmisliš kaj bi rad delal, greš potem to delat in rataš milionar. Čist simpl. Ne vem zakaj sem bila tako neumna, da nisem do tega že sama prišla. Mogoče postavljanje knjige in vnašanje korektur zaleže isto kot branje in bom jutri že milionarka. Jupiii!!!

Prvi del maškar smo hvala bogu prživeli. Zvečer sem komaj še preživela Denisa Pokoro in spravila Brina spat. Sem se pa zelo resno in profesionalno lotila letošnjih maškar. Zjutraj ko sem Pcka peljala na jutranji sprehod sem se točno ob 8.00 znašla pred vrati DM (to da sem bila tako točna je bilo čisto naklučje in nisem čakala pred vrati da se odpre) in si prvič po srednji šoli kupila puder maskaro in sence za oči. Počutila sem se pa tako kot glavni tepec. Ko sem si prvič v življenju kupovala šminke, sem bolj vedela, kaj moram kupit, kot pa zdaj. Še tega nisem vedla da zdaj obstaja puder v kremi in da ne rabiš več podlage in potem praha, in da zdaj obstaja sto miljonov vrst maskar... kako hudiča si naj človek sploh kaj zbere, ko je pa toliko tega, da se samo zmede. Ali pa lak za lase. Eno uro lahko tam stojiš in zberaš po nevem čem, v bistvu je pa vse skupaj samo lak za lase; po treh prebranih piksnah sem prosila prodajako naj mi enega zbere, ker mi je res škoda časa da bi ga takole metala stran. Aja pozabila sem papovedat da sem si en dan prej navila lase, kar mi je tudi vzelo kar precej časa, ker tega pa res še nikoool nisem delala.
Sem pozabila povedat, da sem se res resno lotila maškar?
In potem, vsa srečna, saj sem prvič po nevem koliko časa kupila nekaj čist samo zase, brez dodatnih stvari za psa, ptiča ali otroke, sva s Packom prišla domov: "Mamimami, a so že maškare?" in počitnic je bilo konec, in kot zeloooo stroga mama sem mu naročila, da moramo najprej pospravit stanovanje, ki je bilo tako, kot da bi bomba trešla v rudnike kralja Salomona, narediti testo za krofe, in šele potem se bomo lepo oblekli in šli v mesto. No pospravljanje .... jutri bom imela zelooo veliko dela in še vedno se vse sveti od silnih bleščic. S krofi je pa tako; bili smo pridni, naredili smo testo, zelooo veliko testa, v bistvu sploh ne vem kaj mi je bilo; iz dveh kil moke sem delala testo za krofe, se pravi ogromno testa, v bistvu imam zdajle poln frižider krofov, ki jih bo v naslednjih dneh pojedel Pacek. Prišla sem pa do tega da bi rabila neko mešanico med aladinovo svetilko in moškim; lahko bi pekla kolikor bi hotela in nebi imela slabe vesti da sem jaz v bistvu edina odrasla oseba v bližini, ko ga pa ne bi rabila, bi ga pa nagnala nazaj v svetilko ... Kdo je rekel da ne smem sanjat?


Pa smo dočakali maškare. Brin je vil ves srečen da je lahko končno vitez, jaz naj bi bila kraljica mati, ja no, zunaj me je ena gospa vprašala če sem hudobna mačeha. Res je da sem mogoče zgledala malo vampirsko in da moje šminkarske veščine niso glih na višku, ampak sem si bila pa vseeno všeč. Princeska Rosa je dve tretine maškar prespala, se je pa zbudila za sprevod, in moram rečt, da je za princesko zelo pogumna punca. Kurentov, namreč, se ni bala niti najmanj, eden je celo vanjo skočil, ona se je pa režala kot pečen maček, v glavnem čim več hrupa so zganjal okoli nje, tem bolj se je smejala.




No pa še o princeski Packu. To je pa zgodbica zase. Mislim da ni razumel tega poveličanja. Končno koliko psov pa napreduje v princeske? Njegova prelepa kronica, je bila lepa točno samo do prvega srečanja z NAVADNIM psom, se pravi samo do čez cesto smo prišli in kronica je "rahlo" spremenila obliko. Mislim da ni bil najbol navdušen nad dejstvom, da je princeska. Mogoče bi bilo bolše če bi bil vitezov konj.




Za drugo leto moram razmislit o tem da mu damo bolj moško vlogo.

maškare

Danes me je cel dan zafrkaval internet, telefon in televizija pa itak nista delala, ker je vse v kompletu. me prav zanima kako bi se to reševalo če ne bi bilo mobitelov. In potem kličes tja, da prijaviš napako in da naj zaboga že kaj naredijo, pa ti povejo da si štirinajsti v vrsti in hvala za potrpežljivost in to traja naslednje pol ure ali pa še več. In ko stoprvič slišiš "In hvala za potrpežljivost", sanja semi ne zakaj hudiča morajo vsake dve minute to ponovit, že vidiš pred seboj eno glavo ki ti tumba - hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost - v roki pa držis kladivo pa BUMBUMBUM. Nevem kdaj sem bila nazadnje tako znervirana, kakor danes, zaradi tele potrpežljivosti. Pa sam pošto sem hotela pogledat.

Ampak petek je in jutri so hvalabogu maškare. Že od ponedeljka so na sporedu, tako da danes samo še meč dokončamo pa smo, jutri pa žur pa krofi. Predstavljamo namreč Kraljestvo zlatega zmaja. Brin je vitez iz reda Zlatega zmaja, mi trije z Roso in Packom bomo pa princeske. Sicer še ne vem kako se bosta tamajhni dve princeski s tem strinjali, ampak vitez je pa strašni.

Kako se bosta pa obnesli princeski, bomo pa videli jutri.

Labodi

Pred dvema dnevoma sem šla s Packom in Roso kakor ponavadi v Tivoli. Ko pa smo prišli do bajarja, sem mislila, da se mi meša. Iz bajarja je pristopical labod. Stala sem in gledala in nisem mogla verjet, nakar je ven prišel še eden! Potem mi je pa kapnilo - o fak, Pacek! In hvala bogu, čorav kakor je, jih še ni zagledal, in da mi je bil, po nekem čudnem naklučju, tako blizu, da sem ga samo zagrabila in dala na špago. Sem že videla njegov slavni sprehod po eni vasi v Beli krajini, pred enim letom. Čez čisto celo vas, po glavni ulici je, ponosen tako, da bi ga kar razgnalo, če bi ga lahko, nosil zadavljeno kuro, ki je bila skoraj večja kot on. In po moje bi najraje kar tulil: "Lejte kakšen famozen lovec sem!!!!!", da bi ga ja vsi videli. Najraj bi ga iz kože dala, ko sem to zagledala.

Tako pa ju je, na srečo, zagledal šele na vrvici.

Danes sem pa, pred vrtcem, Brina peljala gledat laboda. In ker je bila ta stran bajerja ob progi zamrznjena, sta se zadrževala na drugi strani. Tako smo morali iti čez celo igrišče, v manj kot v dveh urah, kar je prava umetnost, če je zdraven pet letni fantek. Če bi lahko, bi mu bile še dve uri premalo. No, tako smo se v precej doglednem času znašli na drugi strani in z Brinom sva se hotela pretihotapiti do ograje, da Pacek tega ne bi porajtal in labodi na drugi strani tudi ne. Pa nama nekako ni ratalo. Nečesa sta se ustrašila, ali pa sta se samo tako odločila, ampak rezultat je bil vseeno krasen. Ptiča sta zletela. Ko sta se tadva dvignila sta imela premer kril širine bajerja. Leteči labodi so pa tako nekaj veličastnega...

Včeraj se nisem mogla odločit ali naj pride že Brin na vrsto ali naš hišni pevski zbor. Potem sem si pa rekla, da si bom pa kakšen dan dopusta vzela, mal pasijanso poigrala in šla za spremembo zgodaj spat. Rezultat je bil pa tak: čisto nič prej nisem šla spat, oči so me bolele, slabo vest sem imela ker sem samo čas zapravljala, brez kakršnega koli efekta. Potem sem se pa končno zavlekla v posteljo, in na mesto, da bi zaspala sem razmišljala kaj in kako bi morala napisati in kaj narisati in potem sem se začela sama s sabo kregati, da ne to, ampak uno .... in tako v nedogled dokler me ni zmankalo. Čist stran vržen večer!

Janko

In za Packom pride Janko, naš mali plešasti ptič. K nam je prišel, ko se je moj bodoči bivši možek v neki rahlo opiti evforiji odločil, da mi naredi veselje s ptički, in ker bomo imeli ptičje otroke, mora biti seveda parček. In tako sem dobila dve Ljubezenski papigi, ki pa nista bili čisto iste vrste, ampak to so v trgovini nekako pozabili omeniti. Ampak koneckoncev glede na to, da nisem imela namena z njimi obogateti, to res ni bilo bogve kako pomembno. Bili sta lepi zeleni papigi, ena z rdečo in ena črno glavico. In gospodična z rdečim klobučkom, ime smo ji dali Metka, ampak jaz sem jo klicala Kokoš, se je kaj hitro začela spravljati na svojega ljubimca Jankota. Kokoš je kar rastla in rastla, srota od Jankota se je pa krčila in manjšala ... in naš Janko je postal nudist.

No moja uboga Kokoška je na žalost konec lanskega leta zbolela in letos za vedno zaspančkala. naš Janko, pa moram reči, da se še nisem odločila ali je vesel, ker seje osvobodil večletnega puljenja perja, ali je nesrečen ker je sam. Kletke sicer ne zapušča, in stalno ždi na svoji palci, ampak poje pa tako in toliko kot v štirih letih še ni, in mogoče mu bo nekoč spet perje zraslo.

Sneg! Pa glih danes sem gledala trobentice

mmm, vćeraj. Hvala bogu, da za včeraj zmeram pride danes in jutri. Bil je zeeelo zanič dan, takooo zanič da ga že dolgo nisem imela, v bistvu se ne spomnim, da bi sploh imela tako zanič dan, torej ga res že dolgo nise imel. Ampak danes mi je en gospod, ali pa Pacek, ... ne obadva skupaj sta mi včeraj pregnala in naredila danes.
Packa učim hodit ven brez vrvice, ker se mi ne da porivat vozička in vlečt Packa. Je že bolj enostavno da on sam po svoje hodi, samo da mi ne gre na cesto. Polek namreč pri nas ne obstaja. Saj tudi cesta je bol tako. Po moje je odvisno s katero nogo vstane in ker ima štiri, imamo zmeraj precej zanimivo pot do kamorpačžegremo.Včasih se lepo vsede na pločnik in počaka, drugič se moram stalno vsajat, ampak nekak potrpi na pločniku do zelene luči, so pa tudi dnevi ko brez špage ne gre.
Ampak danes je vsal z pogojno pridno nogo; samo ene dvakrat sem se na semaforju morala zadreti nanjega. In na tem semaforju so bili tudi en gospod, trije fantje, ... ne, moški,... v glavnem, štirje osebki moškega spola, in pa ena gospa, oz osebek ženskega spola.
In naša četica koraka strumno in veselo proti temu semaforju, in normalno, vodi jo general Pacek. Tako si vsaj misli, v resnici pa jo vodi general mama, pacek je pa samo precej neubogljiv vojaček, ki ima bujno domišlijo. In temu normalno sledi: PACEEK STOOOJ! In vsi osebki moškega spola se v trnutku obrnejo, in starejši gospod je bil tako lušten: "Očitno moramo biti res vsi moški packi."

In poleg tega, da je pujs da mu ni para, se zavzeto trudi, da svoje sposobnosti prenaša še na našo nedolžno dojenčico. Ki pa konec koncev tudi ni več tako nedolžna, saj je na žalost, predvsem mojo, že marsikatero njegovo neumnost prisvojila. No poleg tega, da se trudi svoje znanje prenesti na mlajšo generacijo, ga pa, vsaj mislim, daje pubertete. V bistvu si želim to, ker potem imam vsaj majhno možnost, da se bo kdaj špremenil. Si ga že kar predstavljam; Travnik poven dišečih rožic in veselih kužkov, in Pacek je taglaven v sredi in vsi se borijo za njegovo pozornost in potem ga pokličen in on priteče...Brez tistih: Pacek a prideš? Dej že no! Pa kaj je dons s tabo!? PAAACEK dej me vsaj počaki!!!! in tako naprej v nedogled.



Še bolše pa je, ko svoji ignoranci doda še spravljanje psov, ki so na vrvici ob živce. Danes si je, paaamete kakor je, izbral reees velikega malamuta, ki nam je šel pridno z gospodarjen na vrvici nasproti.
In sem ga kar videla; vseh tistih milijon izrečenih Packov ni pomagalo čist nič. Odločil si je popolnoma miroljubnega psa spravit ob živce, in preden sem jaz zahakljala voziček je Pacek ze veselo skakljal, renčal in lajal na tistega reveza. Končna slikaje bila pa taka, da smo zgledali kakor na ringelšpilu: lastnik malamuta je bil pa steber tega ringelšpila, moj trapasti pes, kije malo večji kot mačka, je bil pa moj konjiček, ki ga nikakor nisem mogla ujeti.

Pacek

Naslednji najmlajši pri nas je naš štirinožni dvorni norček, Pacek.

Pravzaprav je imel pred štirimi dnevi, svoj zavetiščarski rojstni dan, in jaz sem čisto pozabila. Ah ja...
Iz zavetišča sem ga vzela, ko je imel, tako so rekli, dva meseca. Bil je pa tako majhen ( oh lepi časi, al pa tudi ne), da sem ga na začetku lahko nosila v malo večjem žepu. To fazo smo kar hitro prerasli, smo se pa malo dlje zadržali pri torbicah. Morem rečt da je bila to kar praktična faza. Ko sem ga imela dosti, oziroma, ne njega ampak njegovega fehtanja čohanja, sem ga enostavno stlačila v žakelj in zadeva je bila rešena. Vsaj do tistega trenutka, ko smo prišli domov in ko sem ga spustila v svobodo. Mladi mož počepne in lula, ali pa še bolše; kaka. Ker, njegova logika je bila taka: Zunaj: Majhen sem, luskan sem, dejte me čohat, dejte me čohat. Kdo ima zunaj čas za take malenkostne stvari kot so lulanje in kakanje. Se pa stvar čisto spremeni ko človek pride domov, in tam je itak mama, da potem pobriše za mano.
In tako smo si prislužili ime Pacek.
Pa ne mislit da je zdaj po dveh letih kaj bolše. Še vedno s ponosom lahko nosi svoje ime; prašič je tak, da ga ni večjega.

Pa še malo moderne umetnosti za intermedzo.


Tole je nastalo včeraj, ko me je nekako otrujenost prehitela, še predno sem svoj živalski vrt pripravila na nočno življenje.
To itak vsi vejo, da sev petek kroka in ne vem zakaj naj bi bili mi kakšna izjema. In tako me je včeraj med tem našim krokanjem, se pravi gledanjem televizje rahlo zmankalo in Brinu, na kar sem seveda zelo ponosna, je ratalo dolgčas, in se je odločil da se bo malo pridružil umetnostni krogom, in tako je ratala "Hiša z rokami", kakor ji je dal naslov tale naš mali umetnik.

In moja srčkana mala dojenčica je rasla, in bila živa kot sam vragec, in da ne bi bilo prelahko je pri štirih mesecih dobila še zobke. Tooo je bila zabava. Zdaj so se malim krempelčkom pridružila se dva ostra zobeka, ki sta mislila, da je njuna dolžnost zgristi in razstrgati vse kar se jima vsaj malo približa. Je pa tudi res da ima ta žverca vztrajnega in požrtvovalnega učitelja. Upam samo da bo ostalo samo pri učenju grizenja ne pa tudi lajanja.
Tako smo sedaj prlizli do desetega meseca in pet ostrih zobkov. In iz srčkane male dojenčice je ratalo tole:

zadovoljna, sladka mala zmajčica.
In če odmislim to, da je čisto neverjetno, da imam na glavi sploh še kakšen las, in da je tam kjer bi moral biti nos, po nekem čudežnem naklučju za enkrat res še nos, je v bistvu prav zabavno imeti zmajčka doma. Pravljica se nikoli ne konča.

Rosa

Bom začela kar pri naši najmlajši. Rosa; ime je dobila po jutranji rosi in to je bilo edino ime ki lahko obstaja. Če bo punčka bo Rosa, če bo pa fantek, ... ne bo fantek. In tako sem se lotila okraševanja košarice. Košarica je bila sicer kupljena že za Brina, to se pravi da sem jo morala za Roso majčkeno okrasit, da slučajno nebi imela enake košarice. In tako sem šlav trgovino po pentljice in til da bom naredila kičasto punčkasto košaro za nežno dojenčico. Pa se mi je pri mašnicah zataknilo, ker me je malo preveč vleklo na roza in tirkizno. Ker če bi naredila roza košaro in bi na koncu dobila fantka.... zato sem se, sicer zelo težko ampak vseeno raje odločila za rumeno.

In bila je punčka

zmaga

Pa sem še jaz naredila svojega.
Danes sem bila na splošno zelo pridna, kar sicer ni v moji naravi. Sem bolj lene sorte in razen vsakodnevnega sesanja se bolj težko lotim še česa konkretnejšega. Še sesanja bi se ognila, če bi šlo, samo Pacek (to je naš kuža) misli da bi bil greh, če mama ne bi nič delala. Ampak danes; sonček je sijal in kar na enkrat sem bila polna energije. Prišla sem iz Tvolja, takoj zagrabila sesalc v roke, moja djenčica, ki je stara ravno toliko, da se je začela dvigovat, se nasloni na sesalec, in gremo veselo na delo. Ampak po sesanju je obema še ostalo energije, in tako sva se odločili da bova malo preuredili dnevno sobo. Seveda je Pacek tudi veselo pomagal. Predvsem z žvečenjem Rosine dude. In tako nama je ratalo veliko sobo, ki smojo imeli tako logično postavljeno da smo se po nje komaj premikali, v glavnem sem se stalno spotikala čez dojenčico in Packa, narediti RES ogromno.
Torej moj živalski vrt spančka, in mama lahko uživa na kavču v ogromni sobi v tišini in svetlobi računalniškega monitorja.