Danes sem hotela še kakšnega laboda narisat, pa bom prepustila to kakšnemu drugemu obisku Bleda. V glavnem plan je bil tak: futranje labodov, sprehod okoli jezera in potem tona kremšnit... ampak včasih stvari ne grejo po načrtu. Parkirali smo pri štadionu in tam imajo eno majhno ampak blazno luštno otroško igrišče. Ni šans da bi človek otroke z lahkoto spravil ven. Je pa dobra stran tega da sem videla svojega seksi gospoda s skravžljanimi laski v elanu ;) Po malo več kot pol ure prepričevanja in obljubljanja, da bomo itak prišli nazaj ker imamo tukaj avto parkiran mi je končno uspelo Brina spravit ven iz te otroške kletke igral. In prišli smo do jezera in ugotovili, da smo pozabili doma kruhka za labode. In PACEK.....grrrrr. Požrl mi je vse živce, in teh imam kar precej. Zmešalo se mu je, ko je videl toliko račk... in kako krasno bi bilo šele zadavit enega laboda, tak fajn vrat imajo, njami, prav paše v gobec.... katastrofa. čisto se mu je zmešalo in potem še vsi kužki na špagi (na žalost je alergičen na kužke na špagi), in kar na enkrat ni več vedel v katero smer naj raje vleče in laja. Težka odločitev.
Sem pa jedla najboljši jogurtov sladoled na svetu. Bomo šli mogoče jutri kar še na eno kepico, saj je v bistvu čisto blizu.
Po vsemu vlečenju Packa stran od pernatih živalic na eni strani in kužkov na drugi stani mi je seveda zmajkalo energije za okrog jezera in hvala bogu nisem naletela na kakšno preterano ugovarjanje, sem pa ostala brez tiste tone kremšnit, ker ob jezeru mi je Pacek s svoji vzornim vedenjem vzel vso voljo do tega, da bi se z njim kje parkirala, ko pa smo prišli do ene luštne slaščičarne , ki je bila na poti do avta, pa Brina nisem spravla notri. In tako so moje kremšnite splavale po vodi in več kot deset let me ni bilo na Bledu.
Sledilo je še igranje na igrišču in pa končno pot domov, na kateri smo se hoteli ustavit še na letališču, katerega pa nikjer ni bilo. Ne vem, samo, s štopom je vse bolj enostavno zgledalo. Nadaljne poti raje nebi komentirala, ker se je hvalabogu dobro končala, in še dobro, da obstajajo Redbuli.
Doma nas je pa čakala še peka torte. In taka dobra torta mi je ratala, mislim oblat, do torte še nismo prišli.In butasta butasta jaz sem jo nesla na hlajenje na balkon. Ne vem zakaj stalno pozabljam, da imam doma najbolj bedastega požrešnega psa na svetu, in trenutno se odločam ali imam še toliko energije, da grem pečt še eno torto. In glede na to da ima Rosaj jutri rojstni dan niti nimam kakšne velike izbere.