Ob 8h zvečer ali ko otroci zaspijo.... in o čem pišem? Na mesto, da bi žurala, fantazirala ali pa karkoli počela, pišem o otrocih, ko še ne spijo. Čeprav danes je sobota in... no danes bom malo prej kot ob 8h pisala o svojih razgrajačih, vilinčka bom pa pustila ob strani, da mu ne bo greben preveč zrastel, če se bo slučajno znašel med vsemi temi ohi in splohi, o katerih ne bom pisala, o njemu. 

Nazaj k mojim gavnarjem.

Sobota je čas, ko se naša kuhinja spremeni v bojni tabor in blagor se tistemu, ki jo po naših  pekarskih podvigih ne vidi. Ta trenutek se še sama sebi smilim, ker bom morala, prej ali slej,  stopit vanjo. Danes je bila na sporedu rabarbarina pita... spet. Prvič, ko sem jo letos delala, mi je tako genialno izpadla, da je ni hotel nihče jest in je cela ostala meni (bila enu mičkenu prekisla za okus mojih sladkosnedcev). No to rundo mi to ni ratalo, čeprav mi je Brin ves čas razlagal, da je on ne bo jedel...no, na žalost se ni tako izteklo.

Dež, Rosa, Brin in Pacek.... enostavno mi zmanjka prostora še za dežnik. Ampak, če po pravici povem, itak nikol nisem dala kaj dosti na ta pripomoček, ki v največjem primeru samo kmplicira življenje...vsaj meni. Če se spomnim svojih srednješolskih dni, sem imela zelo lep sončno rumeni dežnik, ki sem ga sicer rada nosila okrog, samo odprtega pa nikoli nisem imela. Me pač dež nikoli ni motil in po njemu sem imela zmeraj tako lepo skravžljane lase... No zdaj mi vsaj ni treba iskat razloga, zakaj nimam dežnika... imam pač premalo rok. Rezultat tega pa je, da se imamo fino, skačemo po lužah, mokri od nog do glave in žanjemo zgražanje starejših gospa. Pa v bistvu ne vem zakaj; v vsakem primeru bi prišli mokri domov, zakaj se pri tem ne bi še zabavali.

Ko se je Rosa rodila, sem rekla, da je ne bom nikollll, ampak res čisto niiiiiiikol oblačila v roza... pravzaprav sem to rekla precej preden se je rodila, ker sem se takrat, ko sem ji kupovala oblekico za odhod iz porodnišnice, morala precej namučiti, da sem vse tiste roza oblekice pustila na miru. Pa še to sem jih samo zato, ker v resnici nisem vedela, da bo punčka. No,saj sem vedla, samo, kaj pa, če slučajno ne bi bila?

Ampak tapravi zametki moje roza mrzlice, so se začeli decembra, ko sem prvič v življenju zavila v BTCjevo Zaro in notri našla dojenčkast oddelek. Mislila sem, da semi bo zmešal. Še dobro, da sem v eni roki nosila njo, ker tako nisem mogla pobrati vsega kar je bilo na policah.

Saj če zdaj za nazaj pogledam, so bili edina uporabna stvar čevelčki. Vse ostalo so pa oblekice za porcelanaste punčke, ki krasijo polico nad kaminom, ne pa se plazijo po vseh štirih in razmetavajo smeti.

Ampak zdaj, v tem toplem času, pa s ponosom razglašam, da sem dosegla višek svojega, se pravi, Rosinega roza obdobja. Bol roza kot je, ne more več bit! Piko na i, pa so dali čeveljčki, ki sem jih našla pri Massu, ki so pa tudi višek vseh viškov v kičeraju.

Enostavno popolne so; roza, posute z bleščicami, pa še gumijasto rožico imajo na vrhu. Saj so imeli tudi take ki so bile posute samo z bleščicami pa take ki so bile brez bleščic....ampak zakaj si konec koncev ne bi privoščila vsega v kompletu, saj bo tako ali tako se prehitro prišla do pubertete in obdobja, ko bo edino kar bo hotela dat nase, črna barva.

Moi, razvadila me boš s temi nagradami. Ena nagrada na mesec...če je nasledni mesec ne dobim bom užaljena in skregana s tabo ;)
In ti jo jaz tudi podarjam, čeprav sem bol škrta z komentarji, ampak taka pač sem ;)
Dajem jo pa še: Kameleonki, Vađajni, Vixici in Maji in Poloni

Rosi sem za prvi rojstni dan kupila peskovnik školkico, da bi ona na balkonu delala potičke, jaz pa imela mir, brala knjigo in uživala v sončku. Če sem čisto poštena sem ga v resnici sebi kupila, čeprav imamo zdaj poleg stanovanja polnega dlak, še stanovanje polno mivke, pa s tem ne mislim da imamo dva stanovanja, čeprav je svinjarije precej več kot za dva.
V glavnem, zdaj ko je toplo ima, kot vsi ostali, v drugi polovici školjke vodo za čofotanje, in v tej vodi je danes pristal moj fotoaparat.
Eden od razlogov, zakaj je dobila peskovnik je tudi, da bi potem, mogoče, pustila na miru zemljo in rožice, ki rartejo v loncih po stanovanju in moj bodoči bohotni vrt, ki naj bi ratal na balkonu. Ampak včasih se kakšni načrti pač ne uresničijo. V glavnem poleg rastlinic ki so že v loncih imamo trenutno še polno jogurtovih lončkov poganjajočih buč takih in drugačnih, melon...a sem že povedala da se obsedena z bučami?...fotoaparat v vodi.
Kot skrbna mama, ki hoče posneti prve korake svojega mladička... v sanjah. Resničnost je bila malo drugačna. Rosa se je odločila, da ji še na kraj pameti ne pade, da bi se postavila na svoje lušne male kračke, in je s svetlobno hitrostjo, seveda, po vseh štirih odbrzela k mojebu bučjemu vrtu in seveda zagrabila najlepšo bučjo rastlinico, edino svoje vrste, ki je prišla ven. In kaj mama naredi, sploh če v eni roki fotoaparat drži? Pametna jaz sem skočila za njo, odložila fotoaparat, valjda, na tla in reševala in popravljala lonček z mojo presveto bučkico. V tem času pa je moja razposajena bučka vklopila radar in spet s svetlobno hitrostjo odbrzela do genialne elektronske igrače, kateri je bilo seveda na smrt vroče in jo potopila v svoj čudoviti bazenček.
Ampak mogoče bo pa še delal, ko se posuši, saj računalnik tudi ni crknil ko ga je dež zalil...

Rosa je shodila!!! No ni čisto tako, okrog šiba še vedno po vseh štirih, ampak danes v Tivolju, v peskovniku je naredila svoje prve korake in to ji je bilo tako všeč, da se je po treh korakih krohotanja, vrgla na glavico v pesek, in ko je to ponovila tretjič, sem se odločila, da je bolj pametno, da gremo domov še pred spoznanjem da ni cilj hoje, skok na glavo.

Ko smo pa prišli domov, se je pa Brin odločil, da je že skrajni čas, da ga narišem. Problem je bil edino v tem, da risala nisem že več kot deset let. Ampak, kar si mali princ zaželi to dobi...no, ni čisto tako, samo dobro se sliši, in konec koncev, zakaj pa ne bi spet začela risat, in če so moji otroci zaradi tega še veseli... trikrat hura.

In da bi si zagotovila, vsaj 15 minut, približno na miru sedenja, sva se odločila, da bova risala en drugega. In moram rečt, da sem kar presenečena sama nad sabo, še celo zdi se mi, da mu je malo podpoben.

Je pa tudi mama ratala krasna.

Najbolj lušten je bil, ko je rekel, da mi mora narisat samo še visoke petke, potemje pa končal. Ne vem od kod mu to. Zgleda da si bom morala kakšne kupit. Žepri šminkanju sem ugotovila, da je zelo zadovoljen, ko se našminkam... Visoke pete pa šminka, še malo pa bo prijavil da moram še minike začet nosit!

Odkrila sem najboljše preživljanje sončnih dnevov.

Tivoli, travniki še niso pokošeni in na njih kraljuje na miljone ivanščic in drugih travniških rožic. Natančneje; Tivolski grad in zadnji travnik pod hribom je trenutno naš vsakdanji cilj.

Mama leži v travi, čita knjigo, uživa v sončku in pozabi na ves svet okrog nje... no sem pa tja se spomni na dva paglavca ob sebi, ki rogovilita se pretepata, kopljeta luknje in iščeta miške, ali kar koli že iščeta. En od njiju vsake toliko časa malo zalaja, saj mora pokazat kdo pri naši hiši je šef ali pa vsaj kakšen hud pasji čuvaj je.

Potem pa spet na delo veselo; izobraževanje naše najmlajše princeske, čeprav je potem končni rezultat daleč odprincesjega videza.

In ko mama spet pristane na zemlji, najde svojo malo princeskico, kako vsa srečna veselo grizlja zemljo iz koreninic travniških rožic, saj konec koncev Pacek to tudi počne. Le kdo si nebi želel takega požrtvovalnega pomočnika pri vzgoji.

Madona gre hitro čas. Saj vem, da sem to rekla tudi v nedeljo, pa kaj moram, če se še nisem premislila. Malo trapasto je, da v torek pišeš o soboti, samo kaj pa naj, ko pa gre čas tako hitro.


Sobota, polna luna, Križanke...ok,bil je rave party, ali kakorkoli se temu zdaj reče...ampak vseeno Križanke imajo svojo moč, kozarček vinčeka ...ali pa dva, modri vilinček in ples do jutranjih ur. Lep ples in še bodo sobote...pomlad je in sonček je prepodil dež.
Nedelje so potem malo težje, samo so pa sobote lepe.

Kako čas hiti. Rsno sem islila da me ni bilo tukaj samo kakšne tri, štiri dni. oridem pa do tega, da se zadnji blog napisala pred desetimi dnevi. Ja no, sonce sije, Roso razganja od energije in rožice rastejo ... kako naj pri vsem tem ne spregledam da tudi čas teče.

Sonček sončeksonček sončeksoooončrksončeksončeek sonček sončeksoooooooončeksončeksončeksonček sončeeeek je!
za tiste ki ne vejo; tole je moje prepevanje.