Lepa, lepa nedelja.

Začela se je že navsezgodaj, ko sem se zbudila in zunaj zagledala sonce. Zdi se skoraj neverjetno, da sonce sploh še obstaja. In da se ne bi slučajno zgodilo, da ga bomo zamudili, sem po hitrem postopku vstala, oblekla Roso, popokala Packa in nas odlifrala v Tivoli. Kar se ni izkazalo za najpametnejšo varjanto, ker je bila naša princeska, ko sva prišle v Tivoli že tako utrujena, da smo naredili samo en majhen krog in po najkrajši poti šli domov spat. Pa je bila res zdelana, spala je od 9h do 12h in ko se je zbudila je bilo zunaj še vedno sonce, kar človeka kar navda z eno energijo. Kar pomeni; daj Roso v rugzak, Packa... ah nedelja je, probimo brez špage... kar je trajalo itak samo toliko časa, da smo prišli skozi vrata in je napadel eno punčko... no, on jo je sicer pozdravil, samo mala ni tega tako razumela, Pacek pa ko vidi otročke začne ves navdušen skakat okrog njih, uboga približno tako, kot če bi hotel telegraf štango pripravit da se usede.

Po dolgem, ampak res po dolgem času smo šli na Rožnik. V bistvu smo šli zadnjič, ko je bila Rosa še tako majhna, da sem jo nosila v vreči, to pa zato ker normalno ne maram hodit v hrib, razen če grem pošrek in si predstavljam da hodim po džungli, lovim pernate kače in iščem nevem kakšna skrita svetišča.

Kaj morem, rada plezam po hribu gor, rada drsim po hribu dol, rada sem prešvicana, blatna, prašna in popikana od komarjev... to glih ne no, samo sliši se dobro.

Sigurno pa vem, da ne maram sprehajanja z vozičkom po uradnih poteh, nekako dolgčas rata. Je potem že bolj zabavno it v Staro Ljubljano gledat izložbe, si izbirat stvari, ki si jih bom kupila, ko bom imela denar.