En dan pred osemnajstim rojstnim dnem sem si rekla; jutri bo pa vse drugače. Polnoletna bom....JUPI!!!!!!!!...noben mi ne bo mogel več težit, mislila bom lahko s svojo glavo............ v glavnem pričakovala sem obrat za 180 stopinj. In naslednji dan ko sem se zbudila.... soba je bila še vedno črnozelena, lasje so bili enako dolgi, trava je bila enako zelena....absolutno nobene razlike ni bilo. In dvajset let kasneje se za rojstni dan še vedno zbujam ob pričakovanju da "danes se bo pa nekaj spremenilo" in vedno znova ugotovim da trava je šeeeee vedno zelena in vse je prece na istem mestu kot je bilo pred 20 leti in spremeni se nič. Še vedno sem tista zgubljena trapa, ki niti ne ve, kaj naj bi tisto, kar naj bi se spremnilo bilo.

Kar niti ni tako grozno če gledaš na to da se pri 38 počutim isto kot pri 18h. Še vedno počnem bedarije in naivno čakam na pravljice, krem proti guban ne uporabljam...pa ne zato ker se ne bi gubala, ampak preprosto zato ker sem preveč lena in šlampasta za te stvari. Sem pa tja si še rečem" zdaj si pa dovolj stara, da bi se začela vest svojim letom primerno" in ker ne vem niti čisto dobro kaj naj bi to pomenilo, zadevo poenostavim in si grem kupit kremo za pomlajevanje kože, ker to itak vse babnice na svetu uporabljajo...torej jo moram tudi jaz. Mogoče jo celo ene dvakrat uporabim, potem jo pa ponavadi najdem nekje s pretečenim rokom. Kaj naj rečem...pač nimam razvajene kože.

Zdaj grem pa čakat na naslednji 30. marec...mogoče se bo pa takrat kaj obrnilo.