Rosi sem za prvi rojstni dan kupila peskovnik školkico, da bi ona na balkonu delala potičke, jaz pa imela mir, brala knjigo in uživala v sončku. Če sem čisto poštena sem ga v resnici sebi kupila, čeprav imamo zdaj poleg stanovanja polnega dlak, še stanovanje polno mivke, pa s tem ne mislim da imamo dva stanovanja, čeprav je svinjarije precej več kot za dva.
V glavnem, zdaj ko je toplo ima, kot vsi ostali, v drugi polovici školjke vodo za čofotanje, in v tej vodi je danes pristal moj fotoaparat.
Eden od razlogov, zakaj je dobila peskovnik je tudi, da bi potem, mogoče, pustila na miru zemljo in rožice, ki rartejo v loncih po stanovanju in moj bodoči bohotni vrt, ki naj bi ratal na balkonu. Ampak včasih se kakšni načrti pač ne uresničijo. V glavnem poleg rastlinic ki so že v loncih imamo trenutno še polno jogurtovih lončkov poganjajočih buč takih in drugačnih, melon...a sem že povedala da se obsedena z bučami?...fotoaparat v vodi.
Kot skrbna mama, ki hoče posneti prve korake svojega mladička... v sanjah. Resničnost je bila malo drugačna. Rosa se je odločila, da ji še na kraj pameti ne pade, da bi se postavila na svoje lušne male kračke, in je s svetlobno hitrostjo, seveda, po vseh štirih odbrzela k mojebu bučjemu vrtu in seveda zagrabila najlepšo bučjo rastlinico, edino svoje vrste, ki je prišla ven. In kaj mama naredi, sploh če v eni roki fotoaparat drži? Pametna jaz sem skočila za njo, odložila fotoaparat, valjda, na tla in reševala in popravljala lonček z mojo presveto bučkico. V tem času pa je moja razposajena bučka vklopila radar in spet s svetlobno hitrostjo odbrzela do genialne elektronske igrače, kateri je bilo seveda na smrt vroče in jo potopila v svoj čudoviti bazenček.
Ampak mogoče bo pa še delal, ko se posuši, saj računalnik tudi ni crknil ko ga je dež zalil...