Zadnje čase se pri naši hiši stalno kregamo in glavni kregator je seveda tisti, ki ima v življenju največ izkušenj... kdo pa če bit drugi. Ima eno leto pa pol, pardon, tričetrt in ji je že kristalno jasno kaj naj obleče in česa nikakor ne, in isto je seveda s čevlji in kapami, da o rokavicah sploh ne govorimo...edino v izjemnih primerih, ko je leva modra in na en prstek desna pa rumena in ima pet prstkov...to bi še nekako šlo. Voziček? kdo je pa še videl, da se ga pri teh letih uporablja. Sanke? Vrži hudiča stran! Da bi hodila? Saj ni nora! Edina dobra in uporabna stvar je mama in pa štuparama. Ampak sem pa tja se zgodijo tudi čudeži, in danes je na primer ugotovila, da je sneg pravzaprav zelo dober za jest in to jo je tako fasciniralo, da je celo pozabila na to, da hodi in smo celo lahko, seveda z dovoljenjem njenega visočanstva delali sneženega moža.

Pa še pomagala je zdraven. To je bil njen veliki brat vesel, ko je končno lahko enkrat za spremembo počel nekaj kar si je želel.

Ker sankat se ne moremo, ker se gospodična sank boji kot hudič križa, kepat se skoraj ne moremo, ker ne morem z njo za vratom delat kep, tako da srota največkrat potegne takratko. Ampak danes smo pa enkrat za spremembo vsi prišli na svoj račun.

Tale je pa še za konec, pravzaprav bi moralo bit tako pred parimi dnevi, ker dež in Dedek Mraz res ne gresta skupaj.