Lahko bi začela takole:

Naš pes je odrastel in se osamosvojil. To pa zgleda tkole: PCEK FUUUUJ!!!! Dej to spusti!!!! A morš res vse požret!!!!

In so bili časi, ko je sicer ves poklapan odpru goflo in spustil svinjerijo na tla, v upanju, da bom čez pol sekunde pozabila, in bo on spet prišel na račun. Apak časi se spreminjajo, in naša brihtna glava tudi. Če je na špagi in zavoha kaj slastno nagnusnega, se greva, po tanovem, vlečt špago. In kdo zmaga? Valjda jaz! Kaj pa lahko ta mejhna srota naredi. Ampak se stvar mičkeno spremeni, če je spuščen. Saj vem, novi zkoni pa pes mora bit vedno privezan... ampak tisti, ki je ta zakon pisal tudi ni bil nikol privezan. Torej, Pacek, nagnusni pasji posladki, ki se najdejo po parkih in pa sneg. Ta mala beštija je pogruntala, da ni sile, da me spravi s potke v sneg, sploh v supergah. In zdaj šiba na hitro prevohat vse vogale in ziher se najde vsaj kakšna skorica kruha če ne celo kost (tukaj bi lahko časopis prebrala), in bo iskal dokler ne bo kaj našel, in v tem času mu ušesa absolutno ne delujejo. Potem se gre pa gospod zleknit na sredo travice, oziroma snega in prav počasi in z užitkom gloda svoj ulov. To da pa mama tam na potki skače, kliče in dela druge glasne akrobacije...... nene, tele jaz ne poznam, tale ni moja.... OK vsaj tok čas da ne pojem, pol me bo pa itak spet na špago dala.