sreda, 29. april 2009

Včeraj je bil en hujših dnevov v mojem življenju, ampak to itak ugotovim vsakič, ko moja glava misli da je blazno zabavno, če boli. Vseeno pa je bilo včeraj malo drugače, kot ponavadi. Poleg tega da me je bolela galava, sem mislila da sem še ob računalnik, groza na kvadrat. Je pa zato danes toliko lepše.
Kaj se je zgodilo? Seveda je spet kriv Pacek. Kdo pa drug? Morala sem ga peljat ven, in takrat, ko glava boli, ne more delat, in tako sem pustila okno, točno nad računalnikom, rahlo priprto in točno takrat, ko smo šli mi ven se je ulilo. In komu sploh pade na pamet, da ob takem vremenu sploh odpira okno!!!
No, ko smo čez deset minut prišli domov, je bil tukaj še nekdo ki je bil približno enako premočen kot mi. verjetno si je predstavljal; če oni lahko brez marele strašijo po mestu, lahko tudi jaz malo skačem po lužah. Bil je moker kakor da bi ga potopila v banjo polno vode in definitivno ni več delal.
Ampak danes zjutraj; glava več ne boli in računalnik spet dela, dež sicer še pada, ampak svet je vseeno lep ;)

ponedeljek, 27. april 2009

A kavo tudi lahko molji napadejo?

nedelja, 26. april 2009

Danes zjutraj, ko sem peljala Packa na njegov nujni jutranji obhod, je do moje trde buče šele prišlo dejstvo da so prazniki. Razumi to kot; panika....prazen frižider....zaprte trgovine. Pa sem se malo pomirila in sem si rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Bom vsaj imela razlog, da preverim kaj imam skritega po kotih omaric in česa mi, moje množične domače živalice, molji, še niso pojedli. In tako sem pomirjena prišla domov, z načrtom kako bom iz tiste pol kile moke za katero sem še vedela da obstaja spekla kruh, skuhala juhico, potem se pa veselo lotila polic in preverjanja kaj bomo jutri jedli. In začuda mi je načrt začel precej dobro uspevati; juha se kuha, kruhek lepo vzhaja... kaj če bi za spremembo naredila makovke? Enkrat, nevem več zakaj, mislim, da sem hotela naredit makovo potico, sem ga kupila in da bi vsi videli kako urejena gospodinja sem sem ga pretresla v prazno neskafejovo posodico, z namenom, da bom enkrat naredila lepe nalepkice. No danes je posodica, seveda brez nalepkice, z vsebino romala v koš in makovke so bile narejene brez maka in kar v enem kosu. Pa tudi za pregledovanje ostalih vsebin mi je nekako zmanjkalo volje, ker itak vem, kaj bi bilo najbolj pametno, da naredim; pod police namestim vrečo in vse pometem vanjo, fajn zavežem in... papa, ampak jutri je še en dan.





Tale kavica je pa za to, da jutri ne bo tak zaspan dan, kot je bil danes. Čeprav Rosica in Pacek tega na žalost ne razumeta in jima je precej vseeno, če sem se odločila, da je danes dan, ko je treba delati čim manj, če že ne nič.

sobota, 25. april 2009

Brinček je šel spet malo v moško družbo, in tako sva z Roso ostali sami z enim kužkom, ki se mu dogaja strahotna krivica...spet...ali pa mogoče še vedno. Kakor koli, večno nesrečni Pacek.

Končno je posijalo sončece zlato, in ker bi bil greh tak dan preživeti pod streho, sem popokala dve tretine mojih preostalih otrok in jih zvlekla v Tivoli. Ker pa je Pacek, petnajst minut pred našim odhodom, prišel iz teka čez Rožnik, smo šli lahko kar takoj na igrišče, kjer ima nalogo, kot strašni pes čuvaj, paziti na voziček z vsemi otroškimi zakladi.
To me tudi še zanima, kako bomo tovorili vso to robo enkrat, ko ne bo več te kočije.

Voziček parkiran, Pacek privezan zdraven na klopico, midve pa dva metra stran na pesku pri toboganu. Tako lepo glasbeno spremljavo smo imeli: jokanje, cviljenje, lajanje... Pokazal je vse znanje svojih čarobnih glasilk in svoje nastope še stopnjeval, ko je videl, da se kdo približuje njegovemu odru. In ko je končno le prišel do sklepa, da smo ljudje najbolj nemogoča, trdoglava in neumna rasa osončja, ker ne razumemo, da bi se ON, v bistvu, moral prav tako igrati na toboganu in pa kopati rove v pesku, se je užaljeno usedel na klopico in zviška gledal na vso to nižjo raso, ki ga ni razumela.

Par tednov nazaj, ko je Brinček še sam hodil na igrišče, midve sva se pa spehajali zunaj ograje in pasli našega nesrečneža, so se mu pa za trenutek odprla nebesa in uspelo se mu je izmuzniti med vse tiste krasne otročičke. Mojo dojenčico sem pokrivala, ji nekaj čebljala in to je naša brihta izkoristila. In ko sem se vrnila nazaj na zemljo, sem opazila polno zgroženih pogledov, Packa pa nikjer. In ker je ene plus ena dve, mi je bilo takoj jasno kje bi ga bilo pametno iskat. Pa ne, da bi se otroci kaj dosti sekirali, starši so pa popolnoma druga zgodbica, ki pa našega nadebudneža ni kaj dosti zanimala.




Odločil se je, namreč, da bo odplesal Labodje jezero in za oder si je izbral glavno trdnjavo z toboganom. Pokazal je vse kar zna, in verjetno bi še kaj, če ga, grda grda jaz, ne bi tako grobo prekinila in odpeljala z igrišča.

petek, 24. april 2009

Danes imam pa jaz eno vprašanje? Ali je mogoče katera opazila da števec obiskov ne deluje? Ali se to dogaja samo pri meni?

nedelja, 19. april 2009

Moji otročki odraščajo s svetlobno hitrostjo. Brin, za njega je prvič, in še en fantek se trenutno sama igrata na dvorišču. Kot smo se mi včasih. Plezali po kleteh in razbijali šipe... me prav zanima koliko časa bo trajalo, preden bo spet prva šipa razbita.
Rosa pa z Packovo podporo veselo brska po smeteh.

sobota, 18. april 2009

Včeraj sem imela en hecen pogovor, z enim gospodom. Na dolgo in široko mi je razlagal, kakšna naj bi po njegovem, morala bit ženska. Najbolj smešno se mi je zdelo, ker je začel s tem, da mora bit čista....OK!? kar koli naj že to pomeni ... ampak ... haloooo...bogve s kakšnimi ima opravka. Potem, ženstveno je da je našminkana... ajebatga...pač nisem ženstvena, pa seksi je, če ima nalakirane nohte...pa nisem mogla bit več tiho in sem mu razložila da na žalost nimam nalakiranih nohtov ;) in je spustil kriteri na samo urejene nohte... kakor koli, nasmejal me je in moji nohti so daleč od urejenosti; štirje so zlomljeni ostali pa živijo nekako vsak posvoje in se ne ozirajo na dolžino svojega soseda. Če bi me pa ta gospod videl še danes proti večeru, ko sem odplaknila Roso in peljala še Packa na večerno lulanje :)... Raje ne pomislim, kaj bi si mislil, saj se je na mojem puliju bohotil cel današni Rosin meni... se mi pač ni ljubilo preoblačit po vsakem hranjenju ;) in če komu kaj ni všeč, naj pač pogleda stran.






Tole je pa za Majo, ki si je želela videt Brinovo Zaspančico, malo na večje .

četrtek, 16. april 2009

Kaj se bolše sliši? Spomladanska utrujenost ali ustvarjalna kriza? Kakor koli rezultat je isti. Čeprav če bolje poislim; saj bi risala, samo se mi mize ne da pospravit in nimam prostora... to se pravi da mora biti pomladanska utrujenost ali pa pospravljalska.
Tale risbica je nastala za Brina ko sem bila z njim noseča, in ker bo danes on glavni igralec sem si jo dovolila uporabit. Da ne bo preveč pusto.

Brin in ena njegova punčka iz vrtca, sta se že pred časom zmenila, da ko bosta dovolj stara, se bosta pa poročila. Ona bo imela dolgo obleko, on pa klobuk. In zadeva je bila stoprocentno resna, in tako sta o njej tudi govorila, in za to so vedeli čisto vsi, vključno z vzgojitelji.

Včeraj me je pa njena mamica vprašala, če mi je Brin povedal, da sta se razšla, in da zdaj nista več niti prijatelja, ampak sta KOLEGA. Saj ne moreš ne da bi se smejal. Hvalabogu mi vsaj pred Brinom ratuje ostat resna.

Ko smo prišli domov sem Brina vprašala, kaj je zdaj s Tajro in zakaj sta se razšla. In mi je lepo razložil, da je Tajra ratala tečna, in da je njemu zdaj všeč še Hana, in da zdaj rabi mir, da bo malo razmislil s katero se bo poročil. In potem sem ga vprašala, če je Tajra potem še vedno v igri, in je rekel da je, samo da rabi mir in čas za razmislek. In to pri petih letih. Kaj jaz to gor spravljam? :)

ponedeljek, 13. april 2009

Torta je "uspela". Mami me je sicer spraševala če je notri kava, ker se ji zdi, da ima malo poseben okus. No, mogoče je res mičken zagrenila, ampak pri naši hiši smo trije, pravzaprav štirje, ki jih to ni motilo, meni se je naravnos prav fantastična zdela, celo tisti "kavni" okus ji je pasal in ne vem zakaj bi se potem morala sekerat zaradi mami.V glavnem, pihnili smo prvo svečko, prvič smo sami jedli... in ugotovili da so ena usta definitivno prmalo za dve rokici.

sobota, 11. april 2009

Definitivno ni moj dan. Utrujena sem, jezna sem na... niti ne vem kako bi mu rekla, pa še torto št. 2 sem zažgala. Boga Rosa. Upam da se bo dalo kaj rešit, samo počaaaakat mooooram da se ohladi. Tisto hudičevo eno svečko pa že mora pihnit. Valda sem sposobna narest eno torto, porkaduš!!!!!
Danes sem hotela še kakšnega laboda narisat, pa bom prepustila to kakšnemu drugemu obisku Bleda. V glavnem plan je bil tak: futranje labodov, sprehod okoli jezera in potem tona kremšnit... ampak včasih stvari ne grejo po načrtu. Parkirali smo pri štadionu in tam imajo eno majhno ampak blazno luštno otroško igrišče. Ni šans da bi človek otroke z lahkoto spravil ven. Je pa dobra stran tega da sem videla svojega seksi gospoda s skravžljanimi laski v elanu ;) Po malo več kot pol ure prepričevanja in obljubljanja, da bomo itak prišli nazaj ker imamo tukaj avto parkiran mi je končno uspelo Brina spravit ven iz te otroške kletke igral. In prišli smo do jezera in ugotovili, da smo pozabili doma kruhka za labode. In PACEK.....grrrrr. Požrl mi je vse živce, in teh imam kar precej. Zmešalo se mu je, ko je videl toliko račk... in kako krasno bi bilo šele zadavit enega laboda, tak fajn vrat imajo, njami, prav paše v gobec.... katastrofa. čisto se mu je zmešalo in potem še vsi kužki na špagi (na žalost je alergičen na kužke na špagi), in kar na enkrat ni več vedel v katero smer naj raje vleče in laja. Težka odločitev.
Sem pa jedla najboljši jogurtov sladoled na svetu. Bomo šli mogoče jutri kar še na eno kepico, saj je v bistvu čisto blizu.
Po vsemu vlečenju Packa stran od pernatih živalic na eni strani in kužkov na drugi stani mi je seveda zmajkalo energije za okrog jezera in hvala bogu nisem naletela na kakšno preterano ugovarjanje, sem pa ostala brez tiste tone kremšnit, ker ob jezeru mi je Pacek s svoji vzornim vedenjem vzel vso voljo do tega, da bi se z njim kje parkirala, ko pa smo prišli do ene luštne slaščičarne , ki je bila na poti do avta, pa Brina nisem spravla notri. In tako so moje kremšnite splavale po vodi in več kot deset let me ni bilo na Bledu.
Sledilo je še igranje na igrišču in pa končno pot domov, na kateri smo se hoteli ustavit še na letališču, katerega pa nikjer ni bilo. Ne vem, samo, s štopom je vse bolj enostavno zgledalo. Nadaljne poti raje nebi komentirala, ker se je hvalabogu dobro končala, in še dobro, da obstajajo Redbuli.
Doma nas je pa čakala še peka torte. In taka dobra torta mi je ratala, mislim oblat, do torte še nismo prišli.In butasta butasta jaz sem jo nesla na hlajenje na balkon. Ne vem zakaj stalno pozabljam, da imam doma najbolj bedastega požrešnega psa na svetu, in trenutno se odločam ali imam še toliko energije, da grem pečt še eno torto. In glede na to da ima Rosaj jutri rojstni dan niti nimam kakšne velike izbere.

petek, 10. april 2009

Ja, no... čas gre prehitro naprej. V resnici sem mislila, da me samo dva tri dni ni bilo tukaj. I jutri gremo na Bled. Prvi izlet z otroci. Imam kar malo treme, Rosa nima pojma, Brin se pa tako veseli. Pa labode bomo futrali in kremšnite jedli, ko pa pridemo domov, bomo pa še torto za Roso naredili. Sploh se ne spomni kdaj sem bila nazadnje na Bledu in v bistu jaz tudi že komaj čakam. In ne morem verjet, da bo v nedeljo Rosa imela eno leto. Hitro gre čas.

petek, 03. april 2009

Sobota zjutraj... in tak mir, pa še sonček sije in toplo je že. Brin si je zaželel mal moške družbe in je za čez vikend šel v "Ljubljano" kakor on temu pravi. Takrat ko je pa pri meni, je pa "tam kjer midva živiva". In nekak se mu ne da dopovedat da je to tudi Ljubljana. Rosa pa spi. Čisti čudež, ampak tudi te se še dogajajo. In meni ni treba sesat, da je nebi zbudila, in tako uživam na kavču, pijem kavico in klamfa po tipkovnici. Idealno sobotno jutro.

četrtek, 02. april 2009

Moi ima prav. Moj živalski vrt mi res ne da dopusta. Rosa se ima za vrtnarko, in njen vrt je nesrečni fikus, ki ima od intenzivnega kmetijstva rahli primankljaj zemlje, Pacek je nesrečen, ker zunaj pada dež (hvala bogu ne mara dežja) in ima višek energije, ki jo usmerja v cufanje vsega živega, kar se mu znajde pred njegovo njuško, Brin se je pa odločil, da je že skrajni čas, da se začne barvat perhe. In med vsem tem sesanjem zemlje, poberanjem in reševanjem stvari pred Packom, sem imela celo čas za rahlo štefnanje po omari. V večini omar se še najdejo stvari, ki so bile tja položene pred 20 ali več leti. Počasi sicer reduciram, ampak reeeeeeeees počaaaaaaasi. In danes sem našla tole:





Največji šok sem pa doživela, ker je notri še cela žarnica. V bistvu je že prava starina. Me prav zanima koliko ljudi je na svetu, ki se lahko pohvalijo da imajo doma še te žarnice. Res je da se je ne upam poskusit uporabit (v bistvu bi bil to pravi greh), se bom pa raje hvalila z njo.

Tole so pa Brinova jajčka.

V bistvu sva jih začela delat že včeraj, samo mama je tako dobra kuharca, da ji je počilo vseh deset jajc in tako sva pobarvala samo štiri, ki so bila najmanj počena. In danes, mama ponovi vajo. Se moram kar pohvalit, samo dva jajčka sta počila. Upam pa, da so kuhani, ker sem tako pazila na to, da ne bi preveč vrelo. In potem tole popanje fantastičnih nalepk ... Tukaj sem pa na Brina ponosna. Kakor se je loteval zadeve, in jih mečkal po rokicah, mi je čisto neverjetno, kako so tiste stvari na koncu vseeno pristale na jajcih ... pardon, perhih, in to celo v obliki nalepk.

sreda, 01. april 2009

Po moje si bom spet mal pavze naredila. Sem v ustvarjalni, ko bi bila samov ustvarjalni krizi..., sem v vseh možnih krizah sveta. In čisto nič ne morem naredit, da bi se spravila ven, razen da se zavlečem v en kot, se smilim sama sebi in si ližem rane, ki sem si jih po svoji genjalni pameti zadala sama.