sreda, 15. julij 2009

Butast dan. Zjutraj, ko smo šli na jutranji sprehod s Packom, sva z Roso našli majčkenega vrabčka v travi. In ne bi bila jaz, če ga ne bi pobrala in odnesla domov. Vem da bi ga morala pustiti, in bi tudi ga, če bi kot noralno, okrog njega frčala mama in zganjala hrup kot to ponavadi počnejo. Ampak on je tam ždel in nikjer nobenega odraslega vrabčka okrog in tako sem ga odnesla domov. In sem ga cel dan futrala in penila sama nad sabo, da sem si to nakopala, ker mi bo itak poginil, ker neznam skrbeti za ptičje dojenčke in ga bom premalo al pa preveč hranila.... v glavnem smilila sem se sama sebi, ker si vedno nakopljem kakšno tako težavo.
In, srota majhna, je zdaj odletel. Sedela sva na balkonu, po pipetki sem mu dajala jesti, srčkan je bil kot nevem kaj, in kar naenkrat je vzletel in švignil nad streho in odletel. Milijonkrat bolše bi bilo, če bi ga zjutraj pustila tam v travi.

nedelja, 12. julij 2009

Lepa, lepa nedelja.
Začela se je že navsezgodaj, ko sem se zbudila in zunaj zagledala sonce. Zdi se skoraj neverjetno, da sonce sploh še obstaja. In da se ne bi slučajno zgodilo, da ga bomo zamudili, sem po hitrem postopku vstala, oblekla Roso, popokala Packa in nas odlifrala v Tivoli. Kar se ni izkazalo za najpametnejšo varjanto, ker je bila naša princeska, ko sva prišle v Tivoli že tako utrujena, da smo naredili samo en majhen krog in po najkrajši poti šli domov spat. Pa je bila res zdelana, spala je od 9h do 12h in ko se je zbudila je bilo zunaj še vedno sonce, kar človeka kar navda z eno energijo. Kar pomeni; daj Roso v rugzak, Packa... ah nedelja je, probimo brez špage... kar je trajalo itak samo toliko časa, da smo prišli skozi vrata in je napadel eno punčko... no, on jo je sicer pozdravil, samo mala ni tega tako razumela, Pacek pa ko vidi otročke začne ves navdušen skakat okrog njih, uboga približno tako, kot če bi hotel telegraf štango pripravit da se usede.
Po dolgem, ampak res po dolgem času smo šli na Rožnik. V bistvu smo šli zadnjič, ko je bila Rosa še tako majhna, da sem jo nosila v vreči, to pa zato ker normalno ne maram hodit v hrib, razen če grem pošrek in si predstavljam da hodim po džungli, lovim pernate kače in iščem nevem kakšna skrita svetišča.



Kaj morem, rada plezam po hribu gor, rada drsim po hribu dol, rada sem prešvicana, blatna, prašna in popikana od komarjev... to glih ne no, samo sliši se dobro.
Sigurno pa vem, da ne maram sprehajanja z vozičkom po uradnih poteh, nekako dolgčas rata. Je potem že bolj zabavno it v Staro Ljubljano gledat izložbe, si izbirat stvari, ki si jih bom kupila, ko bom imela denar.

Win $1,000 at TheCuttlebugSpot.com!

I have just discovered that The Cuttlebug Spot is having a contest - "The Journey to 1,000"! They are trying to reach 1,000 followers by the end of July and need your help. To enter all you have to do is go to their site, sign up as follower and complete a few easy steps and you could win a $1,000 gift certificate to Custom Crops (www.CustomCrops.com)! GO NOW and check it out at www.TheCuttlebugSpot.com

sreda, 08. julij 2009

Tole bi morala objaviti že včeraj, pa nisem, ker sem prepozno končala in potem bi morala še pisat pa blablabla... v glavnem nisem.
Sem bila pa neverjetno presenečena. Lahko bi šla stavit da sem že vse Rambote tega sveta gledala, zgleda pa, da jih nisem, v bistvu sploh ne vem če kakšnega sem, ker tistega iz prejšnjega tedna tudi še nisem... ja no čudeži se še dogajajo.
V glavnem moja mala punčica pridno mašira in kot sem obljubila moi, sem zdaj našo malo gosjo pastiričko spravila tudi na papir.



Gosja pastirička pa zato ker zmeraj krade palice Packu in potem tako komandira z njimi, kot da bi bil Pacek njena čreda gosk. V bistvu pa ta pasja baraba njo bolj uboga kot mene, pravzaprav vse bolj uboga, kot mene, ki me sploh ne. Če ga pokličem se mu še uhlja ne da dvignit, kaj še da bi mi kakšen pogled namenil, če mi ga pa že, je pa to pogled: "Pa kaj ta kura že spet hoče!"

sobota, 04. julij 2009

Srčkane male kračice v novih japonkicah, ki so seveda rozzzza.



Take miniaturne, srčkane in roza da se jim nisem mogla upreti. Ampak imeli so pa še dve številki manjše, tiste so bile pa sploh nestvarne.