četrtek, 24. december 2009

Božični večer se bliža in verjetno se ne spodobi sedet za računalnikom, ampak tukaj so se stvari mal drugače obrnile, in zdaj imam počitnice... in to do drugega leta. Sploh pa ni snega in je zunaj čisti april. Čeprav pa moram priznat, da mi je po treh dneh že malo dolgčas, po vsem dretju in norenju in po tem, da nikoli ni pospravljeno, ker to seveda ne more bit. Sej ne, da je zdaj pospravljeno, ampak če se mi pa ne da časa zapravljati za take malenkosti. Vsaj Pacek mi je ostal, da lahko vsako jutro poberam njegove razcufane ostanke... drugače bi se verjetno lahko še razvadila.
Sem se pa pred kakšnima dvema tednom odločila da se zverzeram na otroških portretih. Glede na to da imam doma dva kandidata, nisem videla nobenega problema in ker že miljon let nisem risala sem se odločila da dam prednost naši pošastki, ker je manjša in jo bom hitrej naredila. HAHAHA!!! sem pač naivna. Kako živemu srebru dopoveš, da ne sme bit vež živ? Nemogoč problem. Ampak sem trmasta in sem probavala in probavala in probavala....Samo problem je v tem, ker je naša princeskica tudi oven... to bo še ognja v hiši... samo na koncu sem vseeno zmagala.
Princeska bo kuharica, ko bo velika in če ji pustiš da dela v kuhinji kar ji paše, zaradi česar sem morala ekstremno mižat na eno oko, jo lahko dobim za nekaj časa, da je skoraj na miru. Sicer je cena taka, da se poveča nabava moke, sladkorja in vsega ostalega kar se da strest in da tla ratajo peskovnik, žlice pa lopatke, ampak če je pa šrčkana kakor se le da ko "kuha". In jaz sem jo risala in risala in risala,...OK, mal pretiravam. In prvi poskusi so bili taki da jih še jaz nisem marala gledat. Ampak končno se mi je odprlo in Brinu je bila tako všeč da je rekel da bo on tudi tako risal in se je lotil mojih neospelih poskusov, da jih bo polepšal.


Tole je pa moja kuharica, zdaj po treh dneh ko sem jo še frizerala in lepšala s pasteli.


In moram rečt, da sem kar ponosna nase. Zdaj me čakajo samo še kilometri in kilometri, potem bojo pa vsi hoteli moje portretke svojih otrok ;)

petek, 11. december 2009


Zdaj pa Brinov rojstni dan. Saj v resnici ga ima šele 27 decembra. Samo ta zadeva je lami zgledala tako; Večina ki jih je povabil je že šla na svoje praznike in prišla naj bi samo ena punčka... v bistvu njegova bodoča žena. naredila sva sendvičke, pripravila torto... v glavnem vse kot se spodobi, v dnevni sobi na mizi in sva šla se obešat lucke po stanovanju. Takrat sem opazila da mi je ptiček zbolel, par minut kasnej pa da so sendvički skrivnostno zginili z mize in da Pacek ekstremno nedolžno gleda iz enega kota. V glavnem nič ni bilo tako kot sva si zamislila in zato sem mu obljubila da bo letos pa vse drugač. In tako je v ponedeljek praznoval svoj rojstni dan. Evforija je bila pa taka, da me je, od kar sva poslala vabila okrog, se pravi dva tedna vsak dan ( pa ne enkrat) spraševal "Mami kokrat moram še prespat?" Oh kok sem bila vesela ko je končno prišel ta ponedeljek.
Ampak ne bi bila jaz, če si teh dveh tednov ne bi še mal zakomplicerala. Kokoš jaz, sem mu morala pokazat Matejine torte in se je gospod odločil da ker ima gusarski rojstni dan, mora definitivno imet gusarsko torto.


OK... je rahlo improvizirana, rahlo zmečkana, niti približno tako popolna kot so Matejine in niti sanja se mi ne kako dobi črno barvo... je pa moja prva in Brin in Rosa sta prav srčkana gusarja in otroci so bili navdušeni in jaz sem te hudičeve mase pojedla na tone....nisem mogla verjet da je dobra....mnjami...zeloooo dobra.

sreda, 9. december 2009

U matr.... ups. Jah no pač je minilo kar precej časa.... pa pred precej časa je tudi minilo precej časa... Kdo je kriv če imam pa krizo...ustvarjalno krizo?
Jaja, kar nakladaj, samo lena sem kot fuks.
Poleti sem si za izgovor vzela Roso. Ko bo pa september bom imela pa ogrooooomno časa za vse mogoče stvari, potem je bil pa september pa je bilo takooooo fino ko sta bila oba otroka v vrtcu. Bil je tak ljubi mir in ga je bilo čisto škoda pokvarit z kakršnimkoli premikanjem, potem spet ni bilo časa ker je bil eden al pa oba bolana, pol ..... po domače povedano, čista lenoba in žakelj izgovorov.
In tako je prišel december in prve dileme; kako je bilo včasih bolj enostavno! Imeli smo Dedka Mraza in fertik del!
Zdaj je pa Miklavž pa Božiček in dedek Maraz, pa še Brinov rojstni dan in če samo pomislim, da če se ne bi s svojim dragim odločila, da to pač več nisva, bi si na grbo nakopala še dva rojstna dneva. Vsaka stvar je za nekaj dobra.
OK... Miklavž. Pa naj imajo cel kup stricov ki nosijo darila, samo da ni plastika za enkratno uporabo.


In sem si rekla; pručke itak rabita, ker tiste ki jih imamo doma, prenašata okrog kot mačka mlade; kuhinja, pa kopalnica in spet kuhinja, potem se nekje na poti še najde miza pa klavir, pa še rahlo zmahane so, saj so dale čez tudi naju z bratom. In sem šla po nove k ribničanom ... in po konjčka (ki je še v lepotni obdelavi) in pride na vrsto za enega od naslednjih stricev. In tako je naša zmajčica dobila vilinčico,


čeprav je še vedno bol podobna mali pošastki, kot pa mali vilinčici in naš mali skoraj šestletnik je dobil pa dobrodušne zmajčke.



In tako so nove pručke zamenjale stare, in ko je Brinu še spodnji fantek rekel kakšno lepo pručko ima, je celo pozabil da bi v bistvu raje dobil bakugane...ki jih je pa itak dobil dva dni kasneje na svoji zabavi. Ampako tem pa naslednič.