četrtek, 24. december 2009
petek, 11. december 2009
sreda, 9. december 2009
torek, 29. september 2009
sobota, 19. september 2009
ponedeljek, 24. avgust 2009
sreda, 15. julij 2009
nedelja, 12. julij 2009
Win $1,000 at TheCuttlebugSpot.com!
I have just discovered that The Cuttlebug Spot is having a contest - "The Journey to 1,000"! They are trying to reach 1,000 followers by the end of July and need your help. To enter all you have to do is go to their site, sign up as follower and complete a few easy steps and you could win a $1,000 gift certificate to Custom Crops (www.CustomCrops.com)! GO NOW and check it out at www.TheCuttlebugSpot.com
sreda, 8. julij 2009
sobota, 4. julij 2009
torek, 30. junij 2009
sobota, 27. junij 2009
nedelja, 21. junij 2009
sreda, 17. junij 2009
nedelja, 14. junij 2009
petek, 12. junij 2009
sreda, 10. junij 2009
četrtek, 4. junij 2009
torek, 2. junij 2009
sobota, 30. maj 2009
sreda, 27. maj 2009
ponedeljek, 25. maj 2009
Ampak tapravi zametki moje roza mrzlice, so se začeli decembra, ko sem prvič v življenju zavila v BTCjevo Zaro in notri našla dojenčkast oddelek. Mislila sem, da semi bo zmešal. Še dobro, da sem v eni roki nosila njo, ker tako nisem mogla pobrati vsega kar je bilo na policah.
Saj če zdaj za nazaj pogledam, so bili edina uporabna stvar čevelčki. Vse ostalo so pa oblekice za porcelanaste punčke, ki krasijo polico nad kaminom, ne pa se plazijo po vseh štirih in razmetavajo smeti.
Ampak zdaj, v tem toplem času, pa s ponosom razglašam, da sem dosegla višek svojega, se pravi, Rosinega roza obdobja. Bol roza kot je, ne more več bit! Piko na i, pa so dali čeveljčki, ki sem jih našla pri Massu, ki so pa tudi višek vseh viškov v kičeraju.
Enostavno popolne so; roza, posute z bleščicami, pa še gumijasto rožico imajo na vrhu. Saj so imeli tudi take ki so bile posute samo z bleščicami pa take ki so bile brez bleščic....ampak zakaj si konec koncev ne bi privoščila vsega v kompletu, saj bo tako ali tako se prehitro prišla do pubertete in obdobja, ko bo edino kar bo hotela dat nase, črna barva.
četrtek, 21. maj 2009
sreda, 20. maj 2009
V glavnem, zdaj ko je toplo ima, kot vsi ostali, v drugi polovici školjke vodo za čofotanje, in v tej vodi je danes pristal moj fotoaparat.
Eden od razlogov, zakaj je dobila peskovnik je tudi, da bi potem, mogoče, pustila na miru zemljo in rožice, ki rartejo v loncih po stanovanju in moj bodoči bohotni vrt, ki naj bi ratal na balkonu. Ampak včasih se kakšni načrti pač ne uresničijo. V glavnem poleg rastlinic ki so že v loncih imamo trenutno še polno jogurtovih lončkov poganjajočih buč takih in drugačnih, melon...a sem že povedala da se obsedena z bučami?...fotoaparat v vodi.
Kot skrbna mama, ki hoče posneti prve korake svojega mladička... v sanjah. Resničnost je bila malo drugačna. Rosa se je odločila, da ji še na kraj pameti ne pade, da bi se postavila na svoje lušne male kračke, in je s svetlobno hitrostjo, seveda, po vseh štirih odbrzela k mojebu bučjemu vrtu in seveda zagrabila najlepšo bučjo rastlinico, edino svoje vrste, ki je prišla ven. In kaj mama naredi, sploh če v eni roki fotoaparat drži? Pametna jaz sem skočila za njo, odložila fotoaparat, valjda, na tla in reševala in popravljala lonček z mojo presveto bučkico. V tem času pa je moja razposajena bučka vklopila radar in spet s svetlobno hitrostjo odbrzela do genialne elektronske igrače, kateri je bilo seveda na smrt vroče in jo potopila v svoj čudoviti bazenček.
Ampak mogoče bo pa še delal, ko se posuši, saj računalnik tudi ni crknil ko ga je dež zalil...
nedelja, 17. maj 2009
Je pa tudi mama ratala krasna.
Najbolj lušten je bil, ko je rekel, da mi mora narisat samo še visoke petke, potemje pa končal. Ne vem od kod mu to. Zgleda da si bom morala kakšne kupit. Žepri šminkanju sem ugotovila, da je zelo zadovoljen, ko se našminkam... Visoke pete pa šminka, še malo pa bo prijavil da moram še minike začet nosit!
sreda, 13. maj 2009
In ko mama spet pristane na zemlji, najde svojo malo princeskico, kako vsa srečna veselo grizlja zemljo iz koreninic travniških rožic, saj konec koncev Pacek to tudi počne. Le kdo si nebi želel takega požrtvovalnega pomočnika pri vzgoji.
torek, 12. maj 2009
Sobota, polna luna, Križanke...ok,bil je rave party, ali kakorkoli se temu zdaj reče...ampak vseeno Križanke imajo svojo moč, kozarček vinčeka ...ali pa dva, modri vilinček in ples do jutranjih ur. Lep ples in še bodo sobote...pomlad je in sonček je prepodil dež.
Nedelje so potem malo težje, samo so pa sobote lepe.
nedelja, 10. maj 2009
petek, 1. maj 2009
sreda, 29. april 2009
Kaj se je zgodilo? Seveda je spet kriv Pacek. Kdo pa drug? Morala sem ga peljat ven, in takrat, ko glava boli, ne more delat, in tako sem pustila okno, točno nad računalnikom, rahlo priprto in točno takrat, ko smo šli mi ven se je ulilo. In komu sploh pade na pamet, da ob takem vremenu sploh odpira okno!!!
No, ko smo čez deset minut prišli domov, je bil tukaj še nekdo ki je bil približno enako premočen kot mi. verjetno si je predstavljal; če oni lahko brez marele strašijo po mestu, lahko tudi jaz malo skačem po lužah. Bil je moker kakor da bi ga potopila v banjo polno vode in definitivno ni več delal.
Ampak danes zjutraj; glava več ne boli in računalnik spet dela, dež sicer še pada, ampak svet je vseeno lep ;)
ponedeljek, 27. april 2009
nedelja, 26. april 2009
Tale kavica je pa za to, da jutri ne bo tak zaspan dan, kot je bil danes. Čeprav Rosica in Pacek tega na žalost ne razumeta in jima je precej vseeno, če sem se odločila, da je danes dan, ko je treba delati čim manj, če že ne nič.
sobota, 25. april 2009
Končno je posijalo sončece zlato, in ker bi bil greh tak dan preživeti pod streho, sem popokala dve tretine mojih preostalih otrok in jih zvlekla v Tivoli. Ker pa je Pacek, petnajst minut pred našim odhodom, prišel iz teka čez Rožnik, smo šli lahko kar takoj na igrišče, kjer ima nalogo, kot strašni pes čuvaj, paziti na voziček z vsemi otroškimi zakladi.
To me tudi še zanima, kako bomo tovorili vso to robo enkrat, ko ne bo več te kočije.
Voziček parkiran, Pacek privezan zdraven na klopico, midve pa dva metra stran na pesku pri toboganu. Tako lepo glasbeno spremljavo smo imeli: jokanje, cviljenje, lajanje... Pokazal je vse znanje svojih čarobnih glasilk in svoje nastope še stopnjeval, ko je videl, da se kdo približuje njegovemu odru. In ko je končno le prišel do sklepa, da smo ljudje najbolj nemogoča, trdoglava in neumna rasa osončja, ker ne razumemo, da bi se ON, v bistvu, moral prav tako igrati na toboganu in pa kopati rove v pesku, se je užaljeno usedel na klopico in zviška gledal na vso to nižjo raso, ki ga ni razumela.
Par tednov nazaj, ko je Brinček še sam hodil na igrišče, midve sva se pa spehajali zunaj ograje in pasli našega nesrečneža, so se mu pa za trenutek odprla nebesa in uspelo se mu je izmuzniti med vse tiste krasne otročičke. Mojo dojenčico sem pokrivala, ji nekaj čebljala in to je naša brihta izkoristila. In ko sem se vrnila nazaj na zemljo, sem opazila polno zgroženih pogledov, Packa pa nikjer. In ker je ene plus ena dve, mi je bilo takoj jasno kje bi ga bilo pametno iskat. Pa ne, da bi se otroci kaj dosti sekirali, starši so pa popolnoma druga zgodbica, ki pa našega nadebudneža ni kaj dosti zanimala.
Odločil se je, namreč, da bo odplesal Labodje jezero in za oder si je izbral glavno trdnjavo z toboganom. Pokazal je vse kar zna, in verjetno bi še kaj, če ga, grda grda jaz, ne bi tako grobo prekinila in odpeljala z igrišča.
petek, 24. april 2009
nedelja, 19. april 2009
Rosa pa z Packovo podporo veselo brska po smeteh.
sobota, 18. april 2009
Tole je pa za Majo, ki si je želela videt Brinovo Zaspančico, malo na večje .
četrtek, 16. april 2009
Brin in ena njegova punčka iz vrtca, sta se že pred časom zmenila, da ko bosta dovolj stara, se bosta pa poročila. Ona bo imela dolgo obleko, on pa klobuk. In zadeva je bila stoprocentno resna, in tako sta o njej tudi govorila, in za to so vedeli čisto vsi, vključno z vzgojitelji.
Včeraj me je pa njena mamica vprašala, če mi je Brin povedal, da sta se razšla, in da zdaj nista več niti prijatelja, ampak sta KOLEGA. Saj ne moreš ne da bi se smejal. Hvalabogu mi vsaj pred Brinom ratuje ostat resna.
Ko smo prišli domov sem Brina vprašala, kaj je zdaj s Tajro in zakaj sta se razšla. In mi je lepo razložil, da je Tajra ratala tečna, in da je njemu zdaj všeč še Hana, in da zdaj rabi mir, da bo malo razmislil s katero se bo poročil. In potem sem ga vprašala, če je Tajra potem še vedno v igri, in je rekel da je, samo da rabi mir in čas za razmislek. In to pri petih letih. Kaj jaz to gor spravljam? :)
ponedeljek, 13. april 2009
sobota, 11. april 2009
Sem pa jedla najboljši jogurtov sladoled na svetu. Bomo šli mogoče jutri kar še na eno kepico, saj je v bistvu čisto blizu.
Po vsemu vlečenju Packa stran od pernatih živalic na eni strani in kužkov na drugi stani mi je seveda zmajkalo energije za okrog jezera in hvala bogu nisem naletela na kakšno preterano ugovarjanje, sem pa ostala brez tiste tone kremšnit, ker ob jezeru mi je Pacek s svoji vzornim vedenjem vzel vso voljo do tega, da bi se z njim kje parkirala, ko pa smo prišli do ene luštne slaščičarne , ki je bila na poti do avta, pa Brina nisem spravla notri. In tako so moje kremšnite splavale po vodi in več kot deset let me ni bilo na Bledu.
Sledilo je še igranje na igrišču in pa končno pot domov, na kateri smo se hoteli ustavit še na letališču, katerega pa nikjer ni bilo. Ne vem, samo, s štopom je vse bolj enostavno zgledalo. Nadaljne poti raje nebi komentirala, ker se je hvalabogu dobro končala, in še dobro, da obstajajo Redbuli.
Doma nas je pa čakala še peka torte. In taka dobra torta mi je ratala, mislim oblat, do torte še nismo prišli.In butasta butasta jaz sem jo nesla na hlajenje na balkon. Ne vem zakaj stalno pozabljam, da imam doma najbolj bedastega požrešnega psa na svetu, in trenutno se odločam ali imam še toliko energije, da grem pečt še eno torto. In glede na to da ima Rosaj jutri rojstni dan niti nimam kakšne velike izbere.
petek, 10. april 2009
petek, 3. april 2009
četrtek, 2. april 2009
Največji šok sem pa doživela, ker je notri še cela žarnica. V bistvu je že prava starina. Me prav zanima koliko ljudi je na svetu, ki se lahko pohvalijo da imajo doma še te žarnice. Res je da se je ne upam poskusit uporabit (v bistvu bi bil to pravi greh), se bom pa raje hvalila z njo.
Tole so pa Brinova jajčka.
V bistvu sva jih začela delat že včeraj, samo mama je tako dobra kuharca, da ji je počilo vseh deset jajc in tako sva pobarvala samo štiri, ki so bila najmanj počena. In danes, mama ponovi vajo. Se moram kar pohvalit, samo dva jajčka sta počila. Upam pa, da so kuhani, ker sem tako pazila na to, da ne bi preveč vrelo. In potem tole popanje fantastičnih nalepk ... Tukaj sem pa na Brina ponosna. Kakor se je loteval zadeve, in jih mečkal po rokicah, mi je čisto neverjetno, kako so tiste stvari na koncu vseeno pristale na jajcih ... pardon, perhih, in to celo v obliki nalepk.
sreda, 1. april 2009
nedelja, 29. marec 2009
sobota, 28. marec 2009
I zjutraj sem doživela šok v obliki; "Mami kaj je bilo pa tukaj notri?" In še preden se odprla oči in videla za kaj gre, sem se že tolkla po glavi, budalabudalabudala, vse sem pustila na mizi, namesto da bi spravila v hladilnik, in požeruhu na štirih nogah, so se ponoči odprla čokoladna nebesa. Za zahvalo, ker sem mu nudila toliko nočnega ugodja, se mi je pa na jutranjem sprehodu še povaljal v slastno smrdečem govnu. Inpotem pravijo, da se po jutru dan pozna; tokrat se hvalabogu ni.
petek, 27. marec 2009
Danes zjutraj sem šla v trgovino, predvsem zato ker mi je zmankalo kave, domov sem pa prinesla v eni roki Roso v drugi roki pa vrečko ki je po moje imela najmanj 20 kil (pol se pa naj grejo moški mačote). Prinesla sem zemljo za rožice, pa sadje pa mleko, pa... sicer same pomembne stvari, ampak kave, edine stvari, ki sem jo šla res iskat; TO PA NEEE!
In tako sem zdaj otroka pospravila v njune predala, vzela Packa in odmašerala v Maksi po kavo. Ker se pa seveda ne spodobi, da bi vzela samo tisto stvar, ki sem jo šla iskat, in seveda ker sem boga, samska, neprespana mama, ki jo čaka vsaj še ena noč dela sem si morala vzet še mal cukra, ... velik cukra.... Ze vidim, jutri zjutraj bo Brin spet spraševal: Mami kaj je bilo pa tukej notr? in mama bo farbala, pa iskala izgovor, zakaj je bila tako kruta, da ni mal dobrot pustila še otrokom ...
Pa še to: tole stran, ali kakorkoli se že reče posvečam Poloni ;) Čisti dolgočasni tekst, brez ene same risbice...
ponedeljek, 23. marec 2009
Dam pa jo (čist mešano, in ni niti po abecedi niti po čem drugem)
Moi
Poloni
Slovonu
Vađajni
Cassie
Kolibri
V bistvu se to niti ne tič prebivalcev nasega razmetanega otočka štiri nadstropja nadmorske višine, ampak je pa fino. Ali pa mogoče tudi se; Glavna akterja današnje zgodbice sta dva akvarelčka, ki konec maja dobita noge, ali pa krila... ali pa plavutke... no tako daleč s seznanjanjem pravil še nisem.
V glavnem odpotujeta v daljne kraje, na drugi konec sveta.
In mama je tako ponosna na svoje otročičke...
sobota, 21. marec 2009
Bom pa probala ponovi ti tole: Ko bo Rosa tako velika, kot sem bil velik jaz, ko sem bil še majhen kot velik dojenček, bo tudi znala ze govorit.
Po moje, sem ene par velikih in majhnih na žalost, v tej množici pozabila, ker ta monolog je trajal kar ene petnajst minut, bil je pa za počit.
petek, 20. marec 2009
četrtek, 19. marec 2009
Se dobro da moški ne berejo babjih čenč, upam da ne, ali pa vsaj večina ne. je pa luskan; tople učke, skravžlani laski in pa lep glas in iz mene je ratalo tole:
Hipnotizirana petnajst letnica z Startas supergami in Toper ruzakom, ki hodi okrog kakor, da bi jo nosila luna. Še celo z mami se spet kregam, kakor v puberteti. Čista ludnica na kubik.
Pa da ne bo pomote; nikol nisem bila tako suha, mam pa izgovor zakaj sem si pavzo naredila. Čeprav ne vem čisto dobro v čemje tukaj povezava, ... pa še enkrat, koga briga.
nedelja, 8. marec 2009
sobota, 7. marec 2009
Pri tejle naši, se pa že zdele vidi da je babnica. Ji daš verižico okrog vratu in ji rečes kok je leeeeepa, ona se pa začne krohotat in zverat. Pa šele deset mescev ima, kaj bo šele ko bo imela 15 let.
Ampak do takrat bomo še malo poslušali naš hišni zborček. Do zdaj smo sicer imeli duet, ampak Janko se je oddločil, da je konec z zapostavljanjem najmanjših članov, in da bo on če že nič drugega sodeloval vsaj pri pevskih vajah. In tako naš goli ptič prepeva arije in tekmuje s Packomv pevskih sposobnostih.
In takrat ko sta tadva na višku, celo še Rosa utihne. Ampak to verjetno bolj zaradi tega, ker sta tako glasna, da se nje niti sliši več ne.
petek, 6. marec 2009
Moi hvala!
torek, 3. marec 2009
četrtek, 26. februar 2009
ponedeljek, 23. februar 2009
nedelja, 22. februar 2009
Sem pozabila povedat, da sem se res resno lotila maškar?
In potem, vsa srečna, saj sem prvič po nevem koliko časa kupila nekaj čist samo zase, brez dodatnih stvari za psa, ptiča ali otroke, sva s Packom prišla domov: "Mamimami, a so že maškare?" in počitnic je bilo konec, in kot zeloooo stroga mama sem mu naročila, da moramo najprej pospravit stanovanje, ki je bilo tako, kot da bi bomba trešla v rudnike kralja Salomona, narediti testo za krofe, in šele potem se bomo lepo oblekli in šli v mesto. No pospravljanje .... jutri bom imela zelooo veliko dela in še vedno se vse sveti od silnih bleščic. S krofi je pa tako; bili smo pridni, naredili smo testo, zelooo veliko testa, v bistvu sploh ne vem kaj mi je bilo; iz dveh kil moke sem delala testo za krofe, se pravi ogromno testa, v bistvu imam zdajle poln frižider krofov, ki jih bo v naslednjih dneh pojedel Pacek. Prišla sem pa do tega da bi rabila neko mešanico med aladinovo svetilko in moškim; lahko bi pekla kolikor bi hotela in nebi imela slabe vesti da sem jaz v bistvu edina odrasla oseba v bližini, ko ga pa ne bi rabila, bi ga pa nagnala nazaj v svetilko ... Kdo je rekel da ne smem sanjat?
Pa smo dočakali maškare. Brin je vil ves srečen da je lahko končno vitez, jaz naj bi bila kraljica mati, ja no, zunaj me je ena gospa vprašala če sem hudobna mačeha. Res je da sem mogoče zgledala malo vampirsko in da moje šminkarske veščine niso glih na višku, ampak sem si bila pa vseeno všeč. Princeska Rosa je dve tretine maškar prespala, se je pa zbudila za sprevod, in moram rečt, da je za princesko zelo pogumna punca. Kurentov, namreč, se ni bala niti najmanj, eden je celo vanjo skočil, ona se je pa režala kot pečen maček, v glavnem čim več hrupa so zganjal okoli nje, tem bolj se je smejala.
No pa še o princeski Packu. To je pa zgodbica zase. Mislim da ni razumel tega poveličanja. Končno koliko psov pa napreduje v princeske? Njegova prelepa kronica, je bila lepa točno samo do prvega srečanja z NAVADNIM psom, se pravi samo do čez cesto smo prišli in kronica je "rahlo" spremenila obliko. Mislim da ni bil najbol navdušen nad dejstvom, da je princeska. Mogoče bi bilo bolše če bi bil vitezov konj.
Za drugo leto moram razmislit o tem da mu damo bolj moško vlogo.
petek, 20. februar 2009
maškare
četrtek, 19. februar 2009
Labodi
torek, 17. februar 2009
Janko
Packa učim hodit ven brez vrvice, ker se mi ne da porivat vozička in vlečt Packa. Je že bolj enostavno da on sam po svoje hodi, samo da mi ne gre na cesto. Polek namreč pri nas ne obstaja. Saj tudi cesta je bol tako. Po moje je odvisno s katero nogo vstane in ker ima štiri, imamo zmeraj precej zanimivo pot do kamorpačžegremo.Včasih se lepo vsede na pločnik in počaka, drugič se moram stalno vsajat, ampak nekak potrpi na pločniku do zelene luči, so pa tudi dnevi ko brez špage ne gre.
Ampak danes je vsal z pogojno pridno nogo; samo ene dvakrat sem se na semaforju morala zadreti nanjega. In na tem semaforju so bili tudi en gospod, trije fantje, ... ne, moški,... v glavnem, štirje osebki moškega spola, in pa ena gospa, oz osebek ženskega spola.
In naša četica koraka strumno in veselo proti temu semaforju, in normalno, vodi jo general Pacek. Tako si vsaj misli, v resnici pa jo vodi general mama, pacek je pa samo precej neubogljiv vojaček, ki ima bujno domišlijo. In temu normalno sledi: PACEEK STOOOJ! In vsi osebki moškega spola se v trnutku obrnejo, in starejši gospod je bil tako lušten: "Očitno moramo biti res vsi moški packi."
nedelja, 15. februar 2009
Še bolše pa je, ko svoji ignoranci doda še spravljanje psov, ki so na vrvici ob živce. Danes si je, paaamete kakor je, izbral reees velikega malamuta, ki nam je šel pridno z gospodarjen na vrvici nasproti.
In sem ga kar videla; vseh tistih milijon izrečenih Packov ni pomagalo čist nič. Odločil si je popolnoma miroljubnega psa spravit ob živce, in preden sem jaz zahakljala voziček je Pacek ze veselo skakljal, renčal in lajal na tistega reveza. Končna slikaje bila pa taka, da smo zgledali kakor na ringelšpilu: lastnik malamuta je bil pa steber tega ringelšpila, moj trapasti pes, kije malo večji kot mačka, je bil pa moj konjiček, ki ga nikakor nisem mogla ujeti.
sobota, 14. februar 2009
Pacek
Pravzaprav je imel pred štirimi dnevi, svoj zavetiščarski rojstni dan, in jaz sem čisto pozabila. Ah ja...
Iz zavetišča sem ga vzela, ko je imel, tako so rekli, dva meseca. Bil je pa tako majhen ( oh lepi časi, al pa tudi ne), da sem ga na začetku lahko nosila v malo večjem žepu. To fazo smo kar hitro prerasli, smo se pa malo dlje zadržali pri torbicah. Morem rečt da je bila to kar praktična faza. Ko sem ga imela dosti, oziroma, ne njega ampak njegovega fehtanja čohanja, sem ga enostavno stlačila v žakelj in zadeva je bila rešena. Vsaj do tistega trenutka, ko smo prišli domov in ko sem ga spustila v svobodo. Mladi mož počepne in lula, ali pa še bolše; kaka. Ker, njegova logika je bila taka: Zunaj: Majhen sem, luskan sem, dejte me čohat, dejte me čohat. Kdo ima zunaj čas za take malenkostne stvari kot so lulanje in kakanje. Se pa stvar čisto spremeni ko človek pride domov, in tam je itak mama, da potem pobriše za mano.
In tako smo si prislužili ime Pacek.
Pa ne mislit da je zdaj po dveh letih kaj bolše. Še vedno s ponosom lahko nosi svoje ime; prašič je tak, da ga ni večjega.
Tole je nastalo včeraj, ko me je nekako otrujenost prehitela, še predno sem svoj živalski vrt pripravila na nočno življenje.
To itak vsi vejo, da sev petek kroka in ne vem zakaj naj bi bili mi kakšna izjema. In tako me je včeraj med tem našim krokanjem, se pravi gledanjem televizje rahlo zmankalo in Brinu, na kar sem seveda zelo ponosna, je ratalo dolgčas, in se je odločil da se bo malo pridružil umetnostni krogom, in tako je ratala "Hiša z rokami", kakor ji je dal naslov tale naš mali umetnik.
petek, 13. februar 2009
Tako smo sedaj prlizli do desetega meseca in pet ostrih zobkov. In iz srčkane male dojenčice je ratalo tole:
zadovoljna, sladka mala zmajčica.
In če odmislim to, da je čisto neverjetno, da imam na glavi sploh še kakšen las, in da je tam kjer bi moral biti nos, po nekem čudežnem naklučju za enkrat res še nos, je v bistvu prav zabavno imeti zmajčka doma. Pravljica se nikoli ne konča.
Rosa
In bila je punčka
četrtek, 12. februar 2009
zmaga
Danes sem bila na splošno zelo pridna, kar sicer ni v moji naravi. Sem bolj lene sorte in razen vsakodnevnega sesanja se bolj težko lotim še česa konkretnejšega. Še sesanja bi se ognila, če bi šlo, samo Pacek (to je naš kuža) misli da bi bil greh, če mama ne bi nič delala. Ampak danes; sonček je sijal in kar na enkrat sem bila polna energije. Prišla sem iz Tvolja, takoj zagrabila sesalc v roke, moja djenčica, ki je stara ravno toliko, da se je začela dvigovat, se nasloni na sesalec, in gremo veselo na delo. Ampak po sesanju je obema še ostalo energije, in tako sva se odločili da bova malo preuredili dnevno sobo. Seveda je Pacek tudi veselo pomagal. Predvsem z žvečenjem Rosine dude. In tako nama je ratalo veliko sobo, ki smojo imeli tako logično postavljeno da smo se po nje komaj premikali, v glavnem sem se stalno spotikala čez dojenčico in Packa, narediti RES ogromno.
Torej moj živalski vrt spančka, in mama lahko uživa na kavču v ogromni sobi v tišini in svetlobi računalniškega monitorja.