petek, 31. december 2010

Dva tedna se že veselim tegale časa. Sama bom! Ok, vem da je dedek mraz in darila pa take stvari...Samo vseen sem imela neko mazohistično veselje, da bom čist sama, otroci se bojo zabavali v Beli krajni, zunaj bo pokalo in horda ljudi se bo veselila odštevanja, jaz bom pa sama samcata zdela tukaj na kavču, al pa v banji in imela ČISTI MIR. ...če odštejem milijon eksplozij.
Ampak ne. Eden je dobil včeraj vnetje ušes, drugi pa danes trebušno gripo. In tako je moj kompleksen načrt praznovanja novega leta padel v vodo...in zdaj grem v Belo krajno.... vsaj Pacek bo imel malo bolj mirno noč.
Srečno Novo leto vsem, imejte se fajn, čim manj pokvarjenih načrtov in čim lepše preživite ta dan in večer. Pa še klasika; čim več uspehov, zdravja, blablabla česarkoli pač že hočete...trenutno mi glava dela samo še v tej smeri kako bom dve uri bila na cesti.

sreda, 08. december 2010

Mi smo pa rešili siničko..tralala! Prav fin občutek je ko najdeš zunaj na kavču malo ptičico in ugotoviš da, HVALABOGU je še živa. Potem je pa nasledna misel; o PORKADUŠ zakaj sem jo morala najti, da bo zdaj meni v naročju poginila. Potem jo pa vzameš v roke in je srotica tako mičkena in prileti eden; o mami a jo daš meni!!!!! pa prileti druga; o tickatickaticka!!!, pa še tretji HOVHOVHOV!!! In smo jo nesli za par minut na toplo, in srota mičkena se je po moje od vsega hudega zbudila in odfrčala. In res upam, da ne samo do prvega mirnega vogla.

nedelja, 06. junij 2010

Zakaj tako šlampast pišem? zato ker imam v bistvu zelo velik za napisat sam nevem kaj. Vsak dan se mi, OK; skor vsak dan se mi zgodi kaj za kar rečem; danes moram pa to reeeees napisat....samo problem je, ko se zvečer spravim za računalnik, se mi več sanja ne kaj je bilo tisto, kar je bilo tkoooo pomembno, da bi morala reeees napisat. V glavnem možgane imam take da bi lahko ementalerja delali iz njih in to tistega z reeeees velikimi luknjami.

nedelja, 23. maj 2010

S kosilom se ne moram prav pohvalit, ker nisem absolutno nič skuhala, tako da mi je ta del randija padel v vodo. In moji hudi plani o pospravljenem satnovanju.... jah, no....sigurno nisem bila zdraven ko so jih delali. Sva šla pa na Grad in kasneje na balkonu pila čaj, jedla kokice in gledala oblake. Mogoče se sliši malo roza in tirkizno, kot sladkorn pena, v resnici je bilo pa fino, in oblake lahko dejansko gledaš ure in ure, če imaš pravo družbo za to, problem je samo v tem, ker čas potem prehitro mine in mi je bilo kar malo žal, ko je moral domov.

petek, 21. maj 2010

V nedeljo dobim pa obisk in se mi sanja ne kaj naj skuham. Nekaj bi kar je v 5ih minutah fertik, zgledalo bi pa, kot da sem kuhala 3 dni. In eden al pa dva čistilca bi mi tudi prav prišla. V glavnem, sem v totalni dilemi; začnem razmišljat kaj čem kuhat, kar je zelo težko, ker mi baraba noče povedat kaj ima rad in kaj ne, ko pa pogledam po stanovanju... po moje še po atomski bombi ne bi bilo takega kaosa, si pa rečem da moram itak najprej pospravit, kar je pa bistveno lažje rečt kot naredit. Sploh ne vem kje začet. V omare ne morem več tlačit ker so že do vrha nabutane, če se pa lotim zdaj še omar pa do konca poletja ne bom končala....in spet še vedno ne vem kaj naj skuham.

četrtek, 13. maj 2010

čas depresije, vse gre narobe. In najhujše je to, da to v bistvu sploh ni res. Večina stvari je super, ampak tista kurčerva ena je tako velika, da preraste vse tiste dobre in čeprav sploh niso majhne, velike so za svet premikat, ampak ob tisti eni se zgubijo in postanejo ničvredne in nevidne.

petek, 23. april 2010

HP Ink karkoliže je objavil mojo angleško različico na svoji strani! Saj ne morem verjet, pa tako šlampasta s prevajanjem sem bila, pa vseskupaj nič nisem napisala...AMPAK ZDI SE MI PA FAJN!!!!

torek, 20. april 2010

Danes mi je moj slatki zlati fantek tako fino čubodro zakuhal. Predstavljala sem si, da bomo kot ponavadi v takem vremenu, šli po vrtcu v park divjat, da bom Brina nazaj tiščala pri plezanju po čim tanjših vejah in pa Roso mirila pri komandiranju kogarkoli...ta je res postala taka komandantka Stanka, da res ne vem po komu je to pobrala. Dan se pa seveda ni razpletal po mojih načrtih. Začelo se je pa tam ko sem dvignila Brina in mu rekla, da greva po Roso in na igrišče. On pa meni "Mami, jaz bi šel pa danes na Grad" Bistvo vsega je pa njegova obrazložitev zakaj bi šli na grad. Začel je s tem, da bi rad mišice dobil in da mora hodit, ni se pa pustil prepričat, da bi šli z istim razlogom lahko tudi na trim stezo, jaz sem imela pred očmi samo to, kako bom, po tistem, skoraj navpičnem klancu kot zmešana tovorila Roso. Potem se je pa brihtna glava odločil za drugo taktiko: "Mami sej ti tudi tečeš zato, da boš trebuščka zgubila. No? Pa gremo zdej na grad, pa ga boš še mal! Pa boš potem bolj lepa in mi boš bolj všeč!!!" Pa se upri temu če se lahko. Kot mula sem tovorila gor Roso...je pa res, da smo se imeli potem pa zelo luštno.

nedelja, 18. april 2010


hm....mičkeno čuden dan. Čez vikend sem se znebila otrok, ker imam tooooo ogromno za narest, da za našima elektrarnama na dveh nogah res ne bi mogla kaj dosti naredit, in tako je prišlo do tega: Tomaž saj veš no.... nov računalnik, pa to ... pa neki sem dobila še za delat.... pa hm, ja no ...a bi lahko ....blablabla
Ja, nov računalnik imam, ker je šel tisti stari hvalabogu končno na zaslužen počitek, postavila sem razstavo...končno spet po stotih letih, in moram priznat, da je krasen občutek.


In Rosa je luštna, ko se postavi spodaj pod slikice pa začne tulit Osa Osa, pa Bin Bin. Ko je prvič začela s tem, kar nisem mogla verjet da prav slišim.
No saj, ko berem kaj sem napisala, je vse tako kaotično da še zbrisat in popravit nimam kaj....je pač tak dan.
V glavnem včeraj nisem delala nič, ker zmeram rabim kakšen dan, da se navadim, da ni nikogar, ki bi plezal po meni in ker je tukaj itak še nedelja, ko bom fuuuul delala. In kaj sem delala danes? Skoraj cel dan sem prespala, vmes sem šla še na ene par pasjih sprehodov...v glavnem delala nisem NIČ. Ampak saj je še noč pred mano...zakaj mora biti vikend tako kratek?

nedelja, 28. marec 2010

Ampak naša majhna žverca je hitro poskrbela da ni Brin edini ki zna pomivat pri hiši, in da se zna ona tega tudi lotiti in to v popolnosti, z dušo in telesom.
Kar na enkrat je bila v stanovanju popolna tišina, kar klicala je po tem, da se dogaja nekaj nenavadnega. Navadno pri nas je vsaj en mamimami, če ne kar oba in en hovhov, ki pa verjetno pomeni tudi mamimami, ampak včeraj je bila pa za trenutek čista tišina. Brin se je nekaj igral, Pacek je spal, Rosa pa... v bistvu sem rabila kar nekaj časa, da sem dojela, da v bistvu slišim celo radio igrat.
Konec počitka, en otrok se nam je zgubil, oziroma načrtuje posebno akcijo, ki sigurno ne bo žela odobravanja pri mami. In kje sem jo našla?


Res se ne spodobi da bi bil samo Brin tisti, ki bi bil hvaljen zaradi pomivanja posode.

petek, 26. marec 2010


Po moje je znanstveno dokazano, da imam najbolj zlatega fantka na svetu. Včeraj, za moderni osmi marec, so v vrtcu sadili zvončke za mamice in vsak otroček je moral napisati nekaj o svoji mamici, zaradi česar smo se mamice kar precej nasmejale.
"Mamico imam rad. Ne hodi v službo, ampak dela doma in rada kuha z mano" in tako srčkano v zadregi je bil ko sem to brala. In ko me je obdaril sva šla še po Roso, ki je pa tudi imela čestitko za mamico, samo ni mi je hotela dati.... vsaj dokler ni potem na igrišču razpadla v prafaktorje.
Ampak to sploh ni bistveno.
Zvečer ko smo prišli končno domov, je iz mene vžgala ena taka lenoba, pa ne da ponavadi nisem lena, in sem rekla na glas, da bi čisto imela nekoga, ki bi kuhal, predvsem pa pomival in pospravljal kuhinjo in ta moj zlati fantek, je vzel pručko in šel pomivat posodo. Madona se mi gode!

sreda, 03. marec 2010

Moj novi poklic; medicinska sestra. Barabi majhni sta se odločili, da je tako fajn bit doma in da so antibiotiki tako dober sirup, da je čisti greh bit zdrav in v vrtcu. In to pri nas traja že od konca decembra. Najprj en, pol drugi, pa spet mal taprvi.... pol za konec pa še oba. Po moje mi bojo lahko dali regres na bolniške.

sobota, 20. februar 2010

Lahko bi začela takole:
Naš pes je odrastel in se osamosvojil. To pa zgleda tkole: PCEK FUUUUJ!!!! Dej to spusti!!!! A morš res vse požret!!!!
In so bili časi, ko je sicer ves poklapan odpru goflo in spustil svinjerijo na tla, v upanju, da bom čez pol sekunde pozabila, in bo on spet prišel na račun. Apak časi se spreminjajo, in naša brihtna glava tudi. Če je na špagi in zavoha kaj slastno nagnusnega, se greva, po tanovem, vlečt špago. In kdo zmaga? Valjda jaz! Kaj pa lahko ta mejhna srota naredi. Ampak se stvar mičkeno spremeni, če je spuščen. Saj vem, novi zkoni pa pes mora bit vedno privezan... ampak tisti, ki je ta zakon pisal tudi ni bil nikol privezan. Torej, Pacek, nagnusni pasji posladki, ki se najdejo po parkih in pa sneg. Ta mala beštija je pogruntala, da ni sile, da me spravi s potke v sneg, sploh v supergah. In zdaj šiba na hitro prevohat vse vogale in ziher se najde vsaj kakšna skorica kruha če ne celo kost (tukaj bi lahko časopis prebrala), in bo iskal dokler ne bo kaj našel, in v tem času mu ušesa absolutno ne delujejo. Potem se gre pa gospod zleknit na sredo travice, oziroma snega in prav počasi in z užitkom gloda svoj ulov. To da pa mama tam na potki skače, kliče in dela druge glasne akrobacije...... nene, tele jaz ne poznam, tale ni moja.... OK vsaj tok čas da ne pojem, pol me bo pa itak spet na špago dala.

četrtek, 07. januar 2010


Zadnje čase se pri naši hiši stalno kregamo in glavni kregator je seveda tisti, ki ima v življenju največ izkušenj... kdo pa če bit drugi. Ima eno leto pa pol, pardon, tričetrt in ji je že kristalno jasno kaj naj obleče in česa nikakor ne, in isto je seveda s čevlji in kapami, da o rokavicah sploh ne govorimo...edino v izjemnih primerih, ko je leva modra in na en prstek desna pa rumena in ima pet prstkov...to bi še nekako šlo. Voziček? kdo je pa še videl, da se ga pri teh letih uporablja. Sanke? Vrži hudiča stran! Da bi hodila? Saj ni nora! Edina dobra in uporabna stvar je mama in pa štuparama. Ampak sem pa tja se zgodijo tudi čudeži, in danes je na primer ugotovila, da je sneg pravzaprav zelo dober za jest in to jo je tako fasciniralo, da je celo pozabila na to, da hodi in smo celo lahko, seveda z dovoljenjem njenega visočanstva delali sneženega moža.


Pa še pomagala je zdraven. To je bil njen veliki brat vesel, ko je končno lahko enkrat za spremembo počel nekaj kar si je želel.


Ker sankat se ne moremo, ker se gospodična sank boji kot hudič križa, kepat se skoraj ne moremo, ker ne morem z njo za vratom delat kep, tako da srota največkrat potegne takratko. Ampak danes smo pa enkrat za spremembo vsi prišli na svoj račun.



Tale je pa še za konec, pravzaprav bi moralo bit tako pred parimi dnevi, ker dež in Dedek Mraz res ne gresta skupaj.