četrtek, 26. februar 2009

Delo pomirja, sam Pacek se mi pa še vedno smili in zgleda, da je to ugotovil in zdaj se že bohoti na postelji, zdraven pa z enim učkom pogleduje, kdaj se bom spomnila, da tam nima kaj iskat.

ponedeljek, 23. februar 2009

Oa bo Brinca moral še malo počakati, ker ga je prehitel milionar. Kako postati milionar v minuti; nikoli ne bom razumela kako lahko nekdo bere take stvari, oziroma kako jih lahko kdo resno jemlje (pa brez zamere). Povzetek je tak: prebereš uvod, prebereš še nekaj, ali pa mogoče celo knjigo, razmisliš kaj bi rad delal, greš potem to delat in rataš milionar. Čist simpl. Ne vem zakaj sem bila tako neumna, da nisem do tega že sama prišla. Mogoče postavljanje knjige in vnašanje korektur zaleže isto kot branje in bom jutri že milionarka. Jupiii!!!

nedelja, 22. februar 2009

Prvi del maškar smo hvala bogu prživeli. Zvečer sem komaj še preživela Denisa Pokoro in spravila Brina spat. Sem se pa zelo resno in profesionalno lotila letošnjih maškar. Zjutraj ko sem Pcka peljala na jutranji sprehod sem se točno ob 8.00 znašla pred vrati DM (to da sem bila tako točna je bilo čisto naklučje in nisem čakala pred vrati da se odpre) in si prvič po srednji šoli kupila puder maskaro in sence za oči. Počutila sem se pa tako kot glavni tepec. Ko sem si prvič v življenju kupovala šminke, sem bolj vedela, kaj moram kupit, kot pa zdaj. Še tega nisem vedla da zdaj obstaja puder v kremi in da ne rabiš več podlage in potem praha, in da zdaj obstaja sto miljonov vrst maskar... kako hudiča si naj človek sploh kaj zbere, ko je pa toliko tega, da se samo zmede. Ali pa lak za lase. Eno uro lahko tam stojiš in zberaš po nevem čem, v bistvu je pa vse skupaj samo lak za lase; po treh prebranih piksnah sem prosila prodajako naj mi enega zbere, ker mi je res škoda časa da bi ga takole metala stran. Aja pozabila sem papovedat da sem si en dan prej navila lase, kar mi je tudi vzelo kar precej časa, ker tega pa res še nikoool nisem delala.
Sem pozabila povedat, da sem se res resno lotila maškar?
In potem, vsa srečna, saj sem prvič po nevem koliko časa kupila nekaj čist samo zase, brez dodatnih stvari za psa, ptiča ali otroke, sva s Packom prišla domov: "Mamimami, a so že maškare?" in počitnic je bilo konec, in kot zeloooo stroga mama sem mu naročila, da moramo najprej pospravit stanovanje, ki je bilo tako, kot da bi bomba trešla v rudnike kralja Salomona, narediti testo za krofe, in šele potem se bomo lepo oblekli in šli v mesto. No pospravljanje .... jutri bom imela zelooo veliko dela in še vedno se vse sveti od silnih bleščic. S krofi je pa tako; bili smo pridni, naredili smo testo, zelooo veliko testa, v bistvu sploh ne vem kaj mi je bilo; iz dveh kil moke sem delala testo za krofe, se pravi ogromno testa, v bistvu imam zdajle poln frižider krofov, ki jih bo v naslednjih dneh pojedel Pacek. Prišla sem pa do tega da bi rabila neko mešanico med aladinovo svetilko in moškim; lahko bi pekla kolikor bi hotela in nebi imela slabe vesti da sem jaz v bistvu edina odrasla oseba v bližini, ko ga pa ne bi rabila, bi ga pa nagnala nazaj v svetilko ... Kdo je rekel da ne smem sanjat?


Pa smo dočakali maškare. Brin je vil ves srečen da je lahko končno vitez, jaz naj bi bila kraljica mati, ja no, zunaj me je ena gospa vprašala če sem hudobna mačeha. Res je da sem mogoče zgledala malo vampirsko in da moje šminkarske veščine niso glih na višku, ampak sem si bila pa vseeno všeč. Princeska Rosa je dve tretine maškar prespala, se je pa zbudila za sprevod, in moram rečt, da je za princesko zelo pogumna punca. Kurentov, namreč, se ni bala niti najmanj, eden je celo vanjo skočil, ona se je pa režala kot pečen maček, v glavnem čim več hrupa so zganjal okoli nje, tem bolj se je smejala.




No pa še o princeski Packu. To je pa zgodbica zase. Mislim da ni razumel tega poveličanja. Končno koliko psov pa napreduje v princeske? Njegova prelepa kronica, je bila lepa točno samo do prvega srečanja z NAVADNIM psom, se pravi samo do čez cesto smo prišli in kronica je "rahlo" spremenila obliko. Mislim da ni bil najbol navdušen nad dejstvom, da je princeska. Mogoče bi bilo bolše če bi bil vitezov konj.




Za drugo leto moram razmislit o tem da mu damo bolj moško vlogo.

petek, 20. februar 2009

maškare

Danes me je cel dan zafrkaval internet, telefon in televizija pa itak nista delala, ker je vse v kompletu. me prav zanima kako bi se to reševalo če ne bi bilo mobitelov. In potem kličes tja, da prijaviš napako in da naj zaboga že kaj naredijo, pa ti povejo da si štirinajsti v vrsti in hvala za potrpežljivost in to traja naslednje pol ure ali pa še več. In ko stoprvič slišiš "In hvala za potrpežljivost", sanja semi ne zakaj hudiča morajo vsake dve minute to ponovit, že vidiš pred seboj eno glavo ki ti tumba - hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost, hvala za potrpežljivost - v roki pa držis kladivo pa BUMBUMBUM. Nevem kdaj sem bila nazadnje tako znervirana, kakor danes, zaradi tele potrpežljivosti. Pa sam pošto sem hotela pogledat.

Ampak petek je in jutri so hvalabogu maškare. Že od ponedeljka so na sporedu, tako da danes samo še meč dokončamo pa smo, jutri pa žur pa krofi. Predstavljamo namreč Kraljestvo zlatega zmaja. Brin je vitez iz reda Zlatega zmaja, mi trije z Roso in Packom bomo pa princeske. Sicer še ne vem kako se bosta tamajhni dve princeski s tem strinjali, ampak vitez je pa strašni.
Kako se bosta pa obnesli princeski, bomo pa videli jutri.

četrtek, 19. februar 2009

Labodi

Pred dvema dnevoma sem šla s Packom in Roso kakor ponavadi v Tivoli. Ko pa smo prišli do bajarja, sem mislila, da se mi meša. Iz bajarja je pristopical labod. Stala sem in gledala in nisem mogla verjet, nakar je ven prišel še eden! Potem mi je pa kapnilo - o fak, Pacek! In hvala bogu, čorav kakor je, jih še ni zagledal, in da mi je bil, po nekem čudnem naklučju, tako blizu, da sem ga samo zagrabila in dala na špago. Sem že videla njegov slavni sprehod po eni vasi v Beli krajini, pred enim letom. Čez čisto celo vas, po glavni ulici je, ponosen tako, da bi ga kar razgnalo, če bi ga lahko, nosil zadavljeno kuro, ki je bila skoraj večja kot on. In po moje bi najraje kar tulil: "Lejte kakšen famozen lovec sem!!!!!", da bi ga ja vsi videli. Najraj bi ga iz kože dala, ko sem to zagledala.

Tako pa ju je, na srečo, zagledal šele na vrvici.




Danes sem pa, pred vrtcem, Brina peljala gledat laboda. In ker je bila ta stran bajerja ob progi zamrznjena, sta se zadrževala na drugi strani. Tako smo morali iti čez celo igrišče, v manj kot v dveh urah, kar je prava umetnost, če je zdraven pet letni fantek. Če bi lahko, bi mu bile še dve uri premalo. No, tako smo se v precej doglednem času znašli na drugi strani in z Brinom sva se hotela pretihotapiti do ograje, da Pacek tega ne bi porajtal in labodi na drugi strani tudi ne. Pa nama nekako ni ratalo. Nečesa sta se ustrašila, ali pa sta se samo tako odločila, ampak rezultat je bil vseeno krasen. Ptiča sta zletela. Ko sta se tadva dvignila sta imela premer kril širine bajerja. Leteči labodi so pa tako nekaj veličastnega...
Včeraj se nisem mogla odločit ali naj pride že Brin na vrsto ali naš hišni pevski zbor. Potem sem si pa rekla, da si bom pa kakšen dan dopusta vzela, mal pasijanso poigrala in šla za spremembo zgodaj spat. Rezultat je bil pa tak: čisto nič prej nisem šla spat, oči so me bolele, slabo vest sem imela ker sem samo čas zapravljala, brez kakršnega koli efekta. Potem sem se pa končno zavlekla v posteljo, in na mesto, da bi zaspala sem razmišljala kaj in kako bi morala napisati in kaj narisati in potem sem se začela sama s sabo kregati, da ne to, ampak uno .... in tako v nedogled dokler me ni zmankalo. Čist stran vržen večer!

torek, 17. februar 2009

Janko

In za Packom pride Janko, naš mali plešasti ptič. K nam je prišel, ko se je moj bodoči bivši možek v neki rahlo opiti evforiji odločil, da mi naredi veselje s ptički, in ker bomo imeli ptičje otroke, mora biti seveda parček. In tako sem dobila dve Ljubezenski papigi, ki pa nista bili čisto iste vrste, ampak to so v trgovini nekako pozabili omeniti. Ampak koneckoncev glede na to, da nisem imela namena z njimi obogateti, to res ni bilo bogve kako pomembno. Bili sta lepi zeleni papigi, ena z rdečo in ena črno glavico. In gospodična z rdečim klobučkom, ime smo ji dali Metka, ampak jaz sem jo klicala Kokoš, se je kaj hitro začela spravljati na svojega ljubimca Jankota. Kokoš je kar rastla in rastla, srota od Jankota se je pa krčila in manjšala ... in naš Janko je postal nudist.
No moja uboga Kokoška je na žalost konec lanskega leta zbolela in letos za vedno zaspančkala. naš Janko, pa moram reči, da se še nisem odločila ali je vesel, ker seje osvobodil večletnega puljenja perja, ali je nesrečen ker je sam. Kletke sicer ne zapušča, in stalno ždi na svoji palci, ampak poje pa tako in toliko kot v štirih letih še ni, in mogoče mu bo nekoč spet perje zraslo.
Sneg! Pa glih danes sem gledala trobentice
mmm, vćeraj. Hvala bogu, da za včeraj zmeram pride danes in jutri. Bil je zeeelo zanič dan, takooo zanič da ga že dolgo nisem imela, v bistvu se ne spomnim, da bi sploh imela tako zanič dan, torej ga res že dolgo nise imel. Ampak danes mi je en gospod, ali pa Pacek, ... ne obadva skupaj sta mi včeraj pregnala in naredila danes.
Packa učim hodit ven brez vrvice, ker se mi ne da porivat vozička in vlečt Packa. Je že bolj enostavno da on sam po svoje hodi, samo da mi ne gre na cesto. Polek namreč pri nas ne obstaja. Saj tudi cesta je bol tako. Po moje je odvisno s katero nogo vstane in ker ima štiri, imamo zmeraj precej zanimivo pot do kamorpačžegremo.Včasih se lepo vsede na pločnik in počaka, drugič se moram stalno vsajat, ampak nekak potrpi na pločniku do zelene luči, so pa tudi dnevi ko brez špage ne gre.
Ampak danes je vsal z pogojno pridno nogo; samo ene dvakrat sem se na semaforju morala zadreti nanjega. In na tem semaforju so bili tudi en gospod, trije fantje, ... ne, moški,... v glavnem, štirje osebki moškega spola, in pa ena gospa, oz osebek ženskega spola.
In naša četica koraka strumno in veselo proti temu semaforju, in normalno, vodi jo general Pacek. Tako si vsaj misli, v resnici pa jo vodi general mama, pacek je pa samo precej neubogljiv vojaček, ki ima bujno domišlijo. In temu normalno sledi: PACEEK STOOOJ! In vsi osebki moškega spola se v trnutku obrnejo, in starejši gospod je bil tako lušten: "Očitno moramo biti res vsi moški packi."

nedelja, 15. februar 2009

In poleg tega, da je pujs da mu ni para, se zavzeto trudi, da svoje sposobnosti prenaša še na našo nedolžno dojenčico. Ki pa konec koncev tudi ni več tako nedolžna, saj je na žalost, predvsem mojo, že marsikatero njegovo neumnost prisvojila. No poleg tega, da se trudi svoje znanje prenesti na mlajšo generacijo, ga pa, vsaj mislim, daje pubertete. V bistvu si želim to, ker potem imam vsaj majhno možnost, da se bo kdaj špremenil. Si ga že kar predstavljam; Travnik poven dišečih rožic in veselih kužkov, in Pacek je taglaven v sredi in vsi se borijo za njegovo pozornost in potem ga pokličen in on priteče...Brez tistih: Pacek a prideš? Dej že no! Pa kaj je dons s tabo!? PAAACEK dej me vsaj počaki!!!! in tako naprej v nedogled.



Še bolše pa je, ko svoji ignoranci doda še spravljanje psov, ki so na vrvici ob živce. Danes si je, paaamete kakor je, izbral reees velikega malamuta, ki nam je šel pridno z gospodarjen na vrvici nasproti.
In sem ga kar videla; vseh tistih milijon izrečenih Packov ni pomagalo čist nič. Odločil si je popolnoma miroljubnega psa spravit ob živce, in preden sem jaz zahakljala voziček je Pacek ze veselo skakljal, renčal in lajal na tistega reveza. Končna slikaje bila pa taka, da smo zgledali kakor na ringelšpilu: lastnik malamuta je bil pa steber tega ringelšpila, moj trapasti pes, kije malo večji kot mačka, je bil pa moj konjiček, ki ga nikakor nisem mogla ujeti.

sobota, 14. februar 2009

Pacek

Naslednji najmlajši pri nas je naš štirinožni dvorni norček, Pacek.

Pravzaprav je imel pred štirimi dnevi, svoj zavetiščarski rojstni dan, in jaz sem čisto pozabila. Ah ja...
Iz zavetišča sem ga vzela, ko je imel, tako so rekli, dva meseca. Bil je pa tako majhen ( oh lepi časi, al pa tudi ne), da sem ga na začetku lahko nosila v malo večjem žepu. To fazo smo kar hitro prerasli, smo se pa malo dlje zadržali pri torbicah. Morem rečt da je bila to kar praktična faza. Ko sem ga imela dosti, oziroma, ne njega ampak njegovega fehtanja čohanja, sem ga enostavno stlačila v žakelj in zadeva je bila rešena. Vsaj do tistega trenutka, ko smo prišli domov in ko sem ga spustila v svobodo. Mladi mož počepne in lula, ali pa še bolše; kaka. Ker, njegova logika je bila taka: Zunaj: Majhen sem, luskan sem, dejte me čohat, dejte me čohat. Kdo ima zunaj čas za take malenkostne stvari kot so lulanje in kakanje. Se pa stvar čisto spremeni ko človek pride domov, in tam je itak mama, da potem pobriše za mano.
In tako smo si prislužili ime Pacek.
Pa ne mislit da je zdaj po dveh letih kaj bolše. Še vedno s ponosom lahko nosi svoje ime; prašič je tak, da ga ni večjega.
Pa še malo moderne umetnosti za intermedzo.


Tole je nastalo včeraj, ko me je nekako otrujenost prehitela, še predno sem svoj živalski vrt pripravila na nočno življenje.
To itak vsi vejo, da sev petek kroka in ne vem zakaj naj bi bili mi kakšna izjema. In tako me je včeraj med tem našim krokanjem, se pravi gledanjem televizje rahlo zmankalo in Brinu, na kar sem seveda zelo ponosna, je ratalo dolgčas, in se je odločil da se bo malo pridružil umetnostni krogom, in tako je ratala "Hiša z rokami", kakor ji je dal naslov tale naš mali umetnik.

petek, 13. februar 2009

In moja srčkana mala dojenčica je rasla, in bila živa kot sam vragec, in da ne bi bilo prelahko je pri štirih mesecih dobila še zobke. Tooo je bila zabava. Zdaj so se malim krempelčkom pridružila se dva ostra zobeka, ki sta mislila, da je njuna dolžnost zgristi in razstrgati vse kar se jima vsaj malo približa. Je pa tudi res da ima ta žverca vztrajnega in požrtvovalnega učitelja. Upam samo da bo ostalo samo pri učenju grizenja ne pa tudi lajanja.
Tako smo sedaj prlizli do desetega meseca in pet ostrih zobkov. In iz srčkane male dojenčice je ratalo tole:

zadovoljna, sladka mala zmajčica.
In če odmislim to, da je čisto neverjetno, da imam na glavi sploh še kakšen las, in da je tam kjer bi moral biti nos, po nekem čudežnem naklučju za enkrat res še nos, je v bistvu prav zabavno imeti zmajčka doma. Pravljica se nikoli ne konča.

Rosa

Bom začela kar pri naši najmlajši. Rosa; ime je dobila po jutranji rosi in to je bilo edino ime ki lahko obstaja. Če bo punčka bo Rosa, če bo pa fantek, ... ne bo fantek. In tako sem se lotila okraševanja košarice. Košarica je bila sicer kupljena že za Brina, to se pravi da sem jo morala za Roso majčkeno okrasit, da slučajno nebi imela enake košarice. In tako sem šlav trgovino po pentljice in til da bom naredila kičasto punčkasto košaro za nežno dojenčico. Pa se mi je pri mašnicah zataknilo, ker me je malo preveč vleklo na roza in tirkizno. Ker če bi naredila roza košaro in bi na koncu dobila fantka.... zato sem se, sicer zelo težko ampak vseeno raje odločila za rumeno.

In bila je punčka

četrtek, 12. februar 2009

zmaga

Pa sem še jaz naredila svojega.
Danes sem bila na splošno zelo pridna, kar sicer ni v moji naravi. Sem bolj lene sorte in razen vsakodnevnega sesanja se bolj težko lotim še česa konkretnejšega. Še sesanja bi se ognila, če bi šlo, samo Pacek (to je naš kuža) misli da bi bil greh, če mama ne bi nič delala. Ampak danes; sonček je sijal in kar na enkrat sem bila polna energije. Prišla sem iz Tvolja, takoj zagrabila sesalc v roke, moja djenčica, ki je stara ravno toliko, da se je začela dvigovat, se nasloni na sesalec, in gremo veselo na delo. Ampak po sesanju je obema še ostalo energije, in tako sva se odločili da bova malo preuredili dnevno sobo. Seveda je Pacek tudi veselo pomagal. Predvsem z žvečenjem Rosine dude. In tako nama je ratalo veliko sobo, ki smojo imeli tako logično postavljeno da smo se po nje komaj premikali, v glavnem sem se stalno spotikala čez dojenčico in Packa, narediti RES ogromno.
Torej moj živalski vrt spančka, in mama lahko uživa na kavču v ogromni sobi v tišini in svetlobi računalniškega monitorja.