Prišla sem do spoznanja, da se praznikov in počitnic bojim, kot hudič križa in da definitivno nisem osel, ker on gre na led samo enkrat, jaz pa sploh dol ne grem..

V idealnem svetu bi bilo tako, da zjutraj vstanemo, gremo na trim stezo, čez dve, tri uri pridemo domov in zaspita, za kolikor pač zaspita, potem se pa malo igramo ali karkoli že, in potem pridno ob 7h povesta, da bi šla spat. V glavnem, glavni cilj praznikov; kako najbolj sesuti otroke, da bi se dan čim lažje preživel. Do zdaj je načrt še vedno spodletel in rezultat je tak, da imajo mladički vsak dan več energije, mama pa vsak dan manj. V bistvu me drži pokonci samo še to, da...en dan bom pa že še preživela, potem pa sreeeeeda in zaslužene počitnice... vsaj do konca šole... že zdaj me je groza poletnih počitnic...dva meseca maltretiranja otrok s kontra rezultatom.