Danes je bil moj dnevni plan mal drugačen. Včeraj sem oddala otroke...torej 10 dni počitnic, danes ko je pa nedelja pa sploh, ker ne bo niti atita da bi prišel red delat. Torej postelja cel dan, televizija pa knjiga; v glavnem 100% težko pričakovane lenobe. Kar je tja do nekje dvanajsti še šlo, potem pa (res ne vem kaj mi je) sem začela razmišlajt, kaj pa če bi vseeno nekam šla. Mogoče je to za vse čisto neproblematična stvar, samo zame je pa neskončen problem. Kam bi šla, zakaj.... in po kakšne pol ure sem se odločila da grem na Podpeški bajar nabirat regrad. Simpl kot pasulj, če to nisem jaz. Valda sem falila jezero, čeprav se mi sanja ne kako, ker vozila sem 40 na uro in kot odvezana gledala za tisti odcep, ki ga ni bilo in potem sem se vozila, pa vozila, pa vozila in....vozila. In iskala kje se lahko nabira regrad.

Tukaj je preveč hiš....tukaj ni prostora za parkirat....uh tukaj je bil, pa sem spregledala, pa saj bo še kje....in tako sem prišla do križišča, na katerem se je levo šlo, po moje, nazaj v Ljubljano, desno pa nevem kam, in sem šla desno, s kotičkom očesa pa ujela da je to smer za Iški vintgar. Kul, grem pa v Iški vintgar. Pa sem spet vozila. In po nekem času sem rekla, pa ja nisem še tole falila, ko sem se pripeljala mimo odcepa za Krim in Rakitno in kot bi tenil zavila gor. Saj sem dobila trenutni preblisk da bi v bistvu raje šla na Kurešček malo spomine obujat, ko sva bila z bratom majhna in smo hodili tja smučat. Nekje na "sredi poti" pa sem dobila še en prebisk : "čak mal, saj ni pisalo Kurešček, ampak Krim. Kaj pa naj tam delam...antena me res ne zanima..." in sem se obrnila in šla iskat Iški vintgar.

Na koncu sem ga le našla. Packu se je zmešal in je spremeni pasmo v morskega...pravzaprav v rečnega psa, pa še celo malo regrada sem nabrala.

Zdaj grem pa preostanek dneva še mal lenarit.