Naša nova pridobitev...že spet!! le da tokrat ni tiček in ni pobran s ceste. Cel teden sem zbirala pogum; ali sem sposobna si nagrmadit še enega kužka, ampak dejstvo je bilo tako, da bi se do konca življenja žrla, da je moral it en kužek več na inekcijo samo zato, ker sem bila lena in se mi ni dal poskrbet še za enega kužka. Konec koncev, če imaš enega je pa res vseeno, če namesto enega trapastega psa vodiš ven dva, pa dva podivjana otroka...zakaj pa ne. Saj jaz, ko sem bila majhna sem si tudi želela imeti živalski vrt doma. In danes, ko prideta domov, bosta odkrila, da sta čez vikend dobila še enega kužka..to bo veselje. In Brin bo, po moje, glede na to, da je psička že začel razmišljati o tem koliko mladičkov bosta s Packom imela.

Tole je pa naša punca utrujena iz Rožnika.

Sovražim to, in vedno na novo si rečem da zdaj je pa res zadnjič da sem nekaj na cesti pobrala. Deset minut nazaj je še veselo ropotala po kletki Zdaj sem jo pa hotela vzet ven in je ni več. majhnega ptička gor spravit je, vsaj zame nemogoč problem... pa vem da naslednjega ki ga bomo našli bomo spet privlekli domov...groza.

Danes ko sem se zbudila in je tista žval tam v kotu čivkala, sem kar lažje zadihala..in potem ko sem še odkrila da je vse pojedla in pila vodo .... JUUUUHUUU!!!!

Takole je bilo, ko sta po dveh urah dirjanja obadva omagala...ona verjetno iz obupa, Pacek pa kar iz otrujenosti, ker tako garal ni že... verjetno se niti ne spomni kdaj.

Tole je minuta odmora med kreganjem, kdo je zdaj na vrsti, da jo ima.

Malo smo jo učili tudi čisto račjega opravila ... plavanja.

Če te račke ne bo kap od vse te pozornosti, ki jo je deležna, je nobena stvar na svetu ne bo ugonobila. Se mi pa sanja ne kaj bomo naredili potem, ko bo zrastla.

In danes se je mojemu zverinjaku pridružil nov član. Zjutraj na poti v šolo je Brin med jutranjim skrivanjem odkril micenega ptička...in to ne kateregakoli, ampak malo račko, in ker itak poberemo vse kar najdemo...

Mislim, da smo postavili rekord, kako tistih deset metrov od jakopičeve galerije do šole prehodit v več kot pol ure, da ne govorim koliko je trajalo potem še od šole pa do vrtca.

Ko sem končno prišla domov, je nastal problem, kako izvest, da Pacek ne bo malega racmančka pohrustal za malico..kar se sploh ni izkazalo za problem, ker Pacek ... še se dogajajo čudeži ... ga je prej hotel posvojit, kot pa pojest.

In potem sem klicala živalski vrt, kjer so se me na hitro znebili za azilom za divje živali. Kjer je bilo pa podobno. Dobila sem odgovor, da se male račke včasih malo zgubijo in da ga naj nesem kar tja nekam kjer sem ga našla, ali pa poiščem njegovo mamo. HALOOO!!!! Na splošno je znano da po Titovi ena raca sprehaja svoje male račke, in jih uči znamke avtomobilov, in eden od njih se je tam v kotu slučajno malo izgubil... V glavnem, rezultat je bil tak da oni "teh" živali (nisem se niti probala pozanimat kaj pomeni "teh") ne smejo jemat, in da če jo ne bom nesla nazaj, naj jo pač probam sama vzgojit.

Kaj pa če ga nesem na Ljubljanico? in odgovor je bil da ga ne bo nobena raca sama od sebe vzela, edino če ga podtaknem v skupino...prosim lepo...kako pa naj to naredim? Nobena račja mama ne bo opazila ene pošati, ki se približuje njenim mladičem, in bo samo sedela in čakala, da pridem med njene male račke in ji dodam še eno.

In tako imamo zdaj še eno malo račko in srečne otroke, ker je račka ostala doma in Brinove načrte kako bomo imeli še mladih račk, ko jih bo ta imela. Jaz pa samo upam da mi jo rata gor spravit.

Joj, kako luštno je bilo teh deset dni .... samo pol dneva sta doma .. samo pol dneva, in sredi tepiha je flek, od enega litra mleka. Ko sem frčala v kopalnico, po karkoli s čimer bi se lahko vsaj delala, da brišem in čistim tisti flek, sem pa odkrila poplavo, ker se je naša gospodična šla ladice potapljat in je zamašila odtok, vodo pa seveda pustila tečt. Ko pa sem prišla nazaj, je pa mleku dodala še kakav, ker Pacek seveda ne more jest samo mleka s tepiha. In potem mi je z usti od ušesa do ušesa povedala, da ni več kave, ker jo je dala Packu...čist logično.