Pred dvema dnevoma sem šla s Packom in Roso kakor ponavadi v Tivoli. Ko pa smo prišli do bajarja, sem mislila, da se mi meša. Iz bajarja je pristopical labod. Stala sem in gledala in nisem mogla verjet, nakar je ven prišel še eden! Potem mi je pa kapnilo - o fak, Pacek! In hvala bogu, čorav kakor je, jih še ni zagledal, in da mi je bil, po nekem čudnem naklučju, tako blizu, da sem ga samo zagrabila in dala na špago. Sem že videla njegov slavni sprehod po eni vasi v Beli krajini, pred enim letom. Čez čisto celo vas, po glavni ulici je, ponosen tako, da bi ga kar razgnalo, če bi ga lahko, nosil zadavljeno kuro, ki je bila skoraj večja kot on. In po moje bi najraje kar tulil: "Lejte kakšen famozen lovec sem!!!!!", da bi ga ja vsi videli. Najraj bi ga iz kože dala, ko sem to zagledala.
Tako pa ju je, na srečo, zagledal šele na vrvici.
Danes sem pa, pred vrtcem, Brina peljala gledat laboda. In ker je bila ta stran bajerja ob progi zamrznjena, sta se zadrževala na drugi strani. Tako smo morali iti čez celo igrišče, v manj kot v dveh urah, kar je prava umetnost, če je zdraven pet letni fantek. Če bi lahko, bi mu bile še dve uri premalo. No, tako smo se v precej doglednem času znašli na drugi strani in z Brinom sva se hotela pretihotapiti do ograje, da Pacek tega ne bi porajtal in labodi na drugi strani tudi ne. Pa nama nekako ni ratalo. Nečesa sta se ustrašila, ali pa sta se samo tako odločila, ampak rezultat je bil vseeno krasen. Ptiča sta zletela. Ko sta se tadva dvignila sta imela premer kril širine bajerja. Leteči labodi so pa tako nekaj veličastnega...
Ni komentarjev:
Objavite komentar