Pacek

Naslednji najmlajši pri nas je naš štirinožni dvorni norček, Pacek.

Pravzaprav je imel pred štirimi dnevi, svoj zavetiščarski rojstni dan, in jaz sem čisto pozabila. Ah ja...
Iz zavetišča sem ga vzela, ko je imel, tako so rekli, dva meseca. Bil je pa tako majhen ( oh lepi časi, al pa tudi ne), da sem ga na začetku lahko nosila v malo večjem žepu. To fazo smo kar hitro prerasli, smo se pa malo dlje zadržali pri torbicah. Morem rečt da je bila to kar praktična faza. Ko sem ga imela dosti, oziroma, ne njega ampak njegovega fehtanja čohanja, sem ga enostavno stlačila v žakelj in zadeva je bila rešena. Vsaj do tistega trenutka, ko smo prišli domov in ko sem ga spustila v svobodo. Mladi mož počepne in lula, ali pa še bolše; kaka. Ker, njegova logika je bila taka: Zunaj: Majhen sem, luskan sem, dejte me čohat, dejte me čohat. Kdo ima zunaj čas za take malenkostne stvari kot so lulanje in kakanje. Se pa stvar čisto spremeni ko človek pride domov, in tam je itak mama, da potem pobriše za mano.
In tako smo si prislužili ime Pacek.
Pa ne mislit da je zdaj po dveh letih kaj bolše. Še vedno s ponosom lahko nosi svoje ime; prašič je tak, da ga ni večjega.