Jutri imam rojstni dan. Zdele sem pa prišla iz maminga kosila. Starši so me napili, to se pravi, z dovoljenjem sem enu mičkenu alkoholizirana ;). rosa je pravkar utihnila in zaspala Brin nekaj riše... enkrat bo šel spat.... in jaz se imam fino.

Zgodba s premagovanjem spanca s torticami in marcipanovimi ploščicami se ni zakjlučila prav po mojih planih. Pri vsej tisti množiči cukra, sem uspela pojest samo eno srotasto tortico in ob enajstih omagala in šla, sicer mal z slabo vestjo, spat. Sem se pa tolažila z dejstvom, da se mi vsaj ne bo treba zagovarjati pred Brinom, ker ni za njega nič ostalo.

I zjutraj sem doživela šok v obliki; "Mami kaj je bilo pa tukaj notri?" In še preden se odprla oči in videla za kaj gre, sem se že tolkla po glavi, budalabudalabudala, vse sem pustila na mizi, namesto da bi spravila v hladilnik, in požeruhu na štirih nogah, so se ponoči odprla čokoladna nebesa. Za zahvalo, ker sem mu nudila toliko nočnega ugodja, se mi je pa na jutranjem sprehodu še povaljal v slastno smrdečem govnu. Inpotem pravijo, da se po jutru dan pozna; tokrat se hvalabogu ni.

Včasih je treba delat... in glede na svoj red, ki ga imam, ta včasih zelooo resno jemljem in če se le da, ga prestavim na naslednji dan. Ampak včasih pač pride tudi dan, ko vseh "jutri" zmanjka in takrat teče kava v potokih, apak to ni nič, v DMju sem našla guarana kapsule, človek sploh ne rabi več spat. No, vsaj ponoči. Dan je čisto druga zgodbica, posebej če sta glavna igralca Brin s svojimi večnimi zakaji in Rosa ki si je v stanovanju polnem rož odločila kmetovat. Ampak risanka se je pravkar končala, ... pravljica in Brin gre spat. Potem me čaka še ena noč garanja, ampak vsaj brez večnih zakajev in zatojev. V bistvu ne razumem zakaj ne more z njimi počakat na normalni zmeden dan.
Danes zjutraj sem šla v trgovino, predvsem zato ker mi je zmankalo kave, domov sem pa prinesla v eni roki Roso v drugi roki pa vrečko ki je po moje imela najmanj 20 kil (pol se pa naj grejo moški mačote). Prinesla sem zemljo za rožice, pa sadje pa mleko, pa... sicer same pomembne stvari, ampak kave, edine stvari, ki sem jo šla res iskat; TO PA NEEE!
In tako sem zdaj otroka pospravila v njune predala, vzela Packa in odmašerala v Maksi po kavo. Ker se pa seveda ne spodobi, da bi vzela samo tisto stvar, ki sem jo šla iskat, in seveda ker sem boga, samska, neprespana mama, ki jo čaka vsaj še ena noč dela sem si morala vzet še mal cukra, ... velik cukra.... Ze vidim, jutri zjutraj bo Brin spet spraševal: Mami kaj je bilo pa tukej notr? in mama bo farbala, pa iskala izgovor, zakaj je bila tako kruta, da ni mal dobrot pustila še otrokom ...

Pa še to: tole stran, ali kakorkoli se že reče posvečam Poloni ;) Čisti dolgočasni tekst, brez ene same risbice...

Se splača mal pavze naredit. Potem takoj dobiš kakšno nagrado :). Saj bi spet zapela, samo potem se bom začela že ponavljati. Moi hvala za nagrado, in da jih ne bom samo dobivala jo bom tudi jaz malo poslala naokrog. Da pa ne bojo vse enake, bo tale pikapolonica kar pravsnja stvarca za to.





Dam pa jo (čist mešano, in ni niti po abecedi niti po čem drugem)
Moi
Poloni
Slovonu
Vađajni
Cassie
Kolibri

Ptički pojejo .... sonček sije... Rosa že dolgo ni bila tako nasmejana, kot je danes .... samo Brin je mal z levo nogo danes vstal. V povpečju ... ekstrenmo dobro jutro. Sploh, ker je mama evforična, a bi jo najrajerazgnalo.
V bistvu se to niti ne tič prebivalcev nasega razmetanega otočka štiri nadstropja nadmorske višine, ampak je pa fino. Ali pa mogoče tudi se; Glavna akterja današnje zgodbice sta dva akvarelčka, ki konec maja dobita noge, ali pa krila... ali pa plavutke... no tako daleč s seznanjanjem pravil še nisem.









V glavnem odpotujeta v daljne kraje, na drugi konec sveta.
In mama je tako ponosna na svoje otročičke...

Faza: krizeranje, ampak to ni več zabavno.
Bom pa probala ponovi ti tole: Ko bo Rosa tako velika, kot sem bil velik jaz, ko sem bil še majhen kot velik dojenček, bo tudi znala ze govorit.
Po moje, sem ene par velikih in majhnih na žalost, v tej množici pozabila, ker ta monolog je trajal kar ene petnajst minut, bil je pa za počit.

Faza; problemi; Packa sem pozabila pred vrtcem, sicer ne za dolgo, za to je že poskrbel. In kakšno užaljeno tuljenje je poslal za mano. Edina dobra stran vsega tega je da bom mogoče končno mal shujšala

Definitivno je prišla pomlad. Mogoče ne po vremenu in datumu, čeprav je tudi to zdaj bilo. Mislim veme. Nekdo me je s kladvom udaril po glavi in stlačil v milni mehurček in zdaj lepo flafutam tam nekje, levo desno, gor dol ... koga briga.

Se dobro da moški ne berejo babjih čenč, upam da ne, ali pa vsaj večina ne. je pa luskan; tople učke, skravžlani laski in pa lep glas in iz mene je ratalo tole:

Hipnotizirana petnajst letnica z Startas supergami in Toper ruzakom, ki hodi okrog kakor, da bi jo nosila luna. Še celo z mami se spet kregam, kakor v puberteti. Čista ludnica na kubik.

Pa da ne bo pomote; nikol nisem bila tako suha, mam pa izgovor zakaj sem si pavzo naredila. Čeprav ne vem čisto dobro v čemje tukaj povezava, ... pa še enkrat, koga briga.

Več kot dest dni..., tole je pa bilo zabušavanje. Grem risat

Slaba pa, da pozabiš spet strešice pisat nad Šji, Čji in Žji

Dobra stran tega, ce malo "pozabis" na svoj blog, je ta, da imas potem veliko dela z branjem ostalih blogov

Tale naša stalno nekaj brbra pa čivka. V bistvu preverja kaj sta jo Janko in Pacek naučila. Ampak danes je pa resno začela z MAMMMA. Oh kok jo je lušten poslušat.

Ne splača se bit preveč pridn. Brin je bil, in je, tako priden fantek, da razen tega, ne vem kaj naj o njem sploh napišem. Ko je bil dojenček je spal jedel in se smejal, potem ko se je začel igrati, je pa sam sebe tako zamotil, da za njga v bistvu sploh vedeli nismo. Samo vsake toliko časa se je preverilo, kje je in to je bilo to. DEFINITIVNO pa ni grizel in cukal.





Pri tejle naši, se pa že zdele vidi da je babnica. Ji daš verižico okrog vratu in ji rečes kok je leeeeepa, ona se pa začne krohotat in zverat. Pa šele deset mescev ima, kaj bo šele ko bo imela 15 let.


Ampak do takrat bomo še malo poslušali naš hišni zborček. Do zdaj smo sicer imeli duet, ampak Janko se je oddločil, da je konec z zapostavljanjem najmanjših članov, in da bo on če že nič drugega sodeloval vsaj pri pevskih vajah. In tako naš goli ptič prepeva arije in tekmuje s Packomv pevskih sposobnostih.

In takrat ko sta tadva na višku, celo še Rosa utihne. Ampak to verjetno bolj zaradi tega, ker sta tako glasna, da se nje niti sliši več ne.

Nagrado sem dobila, jupijupijaja (tole sem zapela, pa ne se sekirat zmeraj sem bila brez posluha)
Moi hvala!

Brin je šel pa malo v moško družbo. In če ne štejem seveda mojih dveh živalskih samčkov, sva z Roso spet začasno v klubu vražjih babnic. In ker mlajša gospodična misli, da mora določene besede (kot je naprimer vražje) jemati dobesedno so rezultati največkrat kar zanimive sorte.

Na primer. Danes se je odločila, da Brinu, kot edinemu, ne sme pripadati izključna pravica do naslova sodobnega umenika, ker je tudi ona tukaj. In, da za nameček, zna svojo umetnino spravit v računalnik kar sama.

In raje ne vprašajte kakšna je bila okrog ust.

No, tole je pa edini resni moški primerek v naši hiši, ki spet razmišlja: A me bo končno že pustila, al me misli spet nagnat?!