torek, 17. februar 2009

mmm, vćeraj. Hvala bogu, da za včeraj zmeram pride danes in jutri. Bil je zeeelo zanič dan, takooo zanič da ga že dolgo nisem imela, v bistvu se ne spomnim, da bi sploh imela tako zanič dan, torej ga res že dolgo nise imel. Ampak danes mi je en gospod, ali pa Pacek, ... ne obadva skupaj sta mi včeraj pregnala in naredila danes.
Packa učim hodit ven brez vrvice, ker se mi ne da porivat vozička in vlečt Packa. Je že bolj enostavno da on sam po svoje hodi, samo da mi ne gre na cesto. Polek namreč pri nas ne obstaja. Saj tudi cesta je bol tako. Po moje je odvisno s katero nogo vstane in ker ima štiri, imamo zmeraj precej zanimivo pot do kamorpačžegremo.Včasih se lepo vsede na pločnik in počaka, drugič se moram stalno vsajat, ampak nekak potrpi na pločniku do zelene luči, so pa tudi dnevi ko brez špage ne gre.
Ampak danes je vsal z pogojno pridno nogo; samo ene dvakrat sem se na semaforju morala zadreti nanjega. In na tem semaforju so bili tudi en gospod, trije fantje, ... ne, moški,... v glavnem, štirje osebki moškega spola, in pa ena gospa, oz osebek ženskega spola.
In naša četica koraka strumno in veselo proti temu semaforju, in normalno, vodi jo general Pacek. Tako si vsaj misli, v resnici pa jo vodi general mama, pacek je pa samo precej neubogljiv vojaček, ki ima bujno domišlijo. In temu normalno sledi: PACEEK STOOOJ! In vsi osebki moškega spola se v trnutku obrnejo, in starejši gospod je bil tako lušten: "Očitno moramo biti res vsi moški packi."

4 komentarji:

  1. Se režim tukaj kot počen piskr in upam, da so se moji tuvslužbi že navadili, da pač vsake tolko prasnem v smeh. Ne vem ali je samo moja domišljija, samo si vas kar predstavljam, pa kako so vsi (razen Packa mogoče ;) zmrznili in se ustavili.
    Ej, a niso to taki trenutki, ki se jih z veseljem spominjaš?

    moi

    OdgovoriIzbriši
  2. :), veš Moi, če že zarad nič druzga, ga zaradi imena nebi nikol zamenjala, ker samo tisti pogledi ki jih dobim, ko ga kličem, zbrišejo veliko večino njegovih neumnosti

    OdgovoriIzbriši
  3. Vem kaj misliš. Te naše žvauce nam zlezejo pod kožo in postanejo člani družine. Naš Miško (črni pudel) je bil tapravi hudiček, grizel (tudi nas, dobili smo ga pozno in vprašanje kako mladost je imel), ni ubogal, kdaj je lahko se je povaljal po dreku in potem pridno hodil poleg ;) Imam pa toliko lepih spominov z njim. Naš drugi, angelček Luka, snežnobeli samojed, pa pravo nasprotje. Žulek zažuleni, ubogal, ko se je zdivjal in ko te je pogledal s svojim bambipogledom si mu vse oprostil. Žal je bil z nami samo 13 let. Sedaj pa sem prava mama, ki se brani vseh žvali doma ;) Saj bomo, naj malo zrasteta in imata tudi sama skrb. Sploh, ko so v puberteti in se ne cartajo več pri mami, je tak cartek posebno dobrodošel.

    Zato mi je verjetno še posebej lušno brati tvoje prigode, ki tudi bereš svojga Packa tako med vrsticami ;)

    moi

    OdgovoriIzbriši
  4. :) prava mama.Jaz pa sam studeram kaj bi še domov privlekla. Sej, pol mi je največkrat zal, ker si samo delo nakopljem, ampak je pa tako faaajn

    OdgovoriIzbriši