sobota, 28. marec 2009

Zgodba s premagovanjem spanca s torticami in marcipanovimi ploščicami se ni zakjlučila prav po mojih planih. Pri vsej tisti množiči cukra, sem uspela pojest samo eno srotasto tortico in ob enajstih omagala in šla, sicer mal z slabo vestjo, spat. Sem se pa tolažila z dejstvom, da se mi vsaj ne bo treba zagovarjati pred Brinom, ker ni za njega nič ostalo.




I zjutraj sem doživela šok v obliki; "Mami kaj je bilo pa tukaj notri?" In še preden se odprla oči in videla za kaj gre, sem se že tolkla po glavi, budalabudalabudala, vse sem pustila na mizi, namesto da bi spravila v hladilnik, in požeruhu na štirih nogah, so se ponoči odprla čokoladna nebesa. Za zahvalo, ker sem mu nudila toliko nočnega ugodja, se mi je pa na jutranjem sprehodu še povaljal v slastno smrdečem govnu. Inpotem pravijo, da se po jutru dan pozna; tokrat se hvalabogu ni.

3 komentarji:

  1. Pravi Pacek, kaj? ;)))))))))))

    moi

    OdgovoriIzbriši
  2. Vreden je svojega imena, in prav skrbi zato da bi to tudi jaz vedela :)))

    OdgovoriIzbriši
  3. Je pa ena dobra stran tega njegovga valanja; vsaj ene pol dneva je potem reees čist. Ne traja dolgo, je pa bolš mal; kot nič.

    OdgovoriIzbriši